Read Microsoft Word - LIKOVNA_TEORIJA_zapiski.doc text version

LIKOVNA TEORIJA 1. LETNIK

1. Vizualno in likovno ­ razlike in soodvisnosti Vizualno in likovno se neposredno povezujeta. Likovne forme namrec ne moremo videti, ce nas cut za vid ni razvit. Likovno pa se povezuje se z ostalimi cuti, vendar je vid med njimi najzasluznejsi za likovno dojemanje. Vsak likovni proizvod je za gledalca predmet, stvar zunaj njega samega, s katero lahko stopi v stik s pomocjo cutov. S posredovanjem cutov likovnik uresnici likovno umetnino, ki spet s posredovanjem cutov vstopa v zavest gledalca. Vezni clen so torej cuti. Kljub temu, da je najvaznejsi cut za dojemanje likovnega vid, pa pri dojemanju sodelujejo tudi ostali cuti. Vizualno je tisto, kar prehaja iz sveta v nas zivcni sistem preko cutne poti vida. Likovno sloni na vizualnem in tipnem, vendar je vec, ker prenasa celostno spoznanje umetnika. »Nevidno postane vidno«, kot je zapisal Paul Klee. Likovno je sedaj duhovno spoznanje in je torej vec kot zgolj cutno, ker je duhovno predelano in obogateno cutno spoznanje. Likovno torej ni in ne more biti zgolj kopija in imitacija vizualnega, ampak je interpretacija, ki kljub omejenosti z moznostmi cutov in materialov nosi celovito duhovno vsebino. 2. Likovna teorija in likovna praksa Likovna teorija je del teorije likovne umetnosti; je raziskovanje in prikaz principov likovnega izrazanja in oblikovanja, ki so izpeljani iz cutnih zakonitosti vida in tipa ter iz likovne prakse. Likovna praksa je opravljanje slikanja, risanja, kiparjenja, z uporabo materialov in orodij, neposredni akt likovnega delovanja. 3. Likovne umetniske in oblikovalske prakse ­ podobnosti in razlike Za likovno umetnisko prakso velja, da je sposobna dalec preseci sorazmerno ozke meje clovekovega cutnega izkustva ter materialno-proizvodne ter druzbeno-politicne prakse. Dokler delujemo samo v ozjih podrocjih drugih oblik prakse, spoznavamo sicer posebne, ozje predmete teh podrocij, ne moremo pa spoznati vsem njim skupnih, najsplosnejsih zakonitosti. Umetniska praksa ni ekonomska, kakor tudi ni ne filozofska ne znanstvena ne politicna, ceprav vsebuje nekaj potez vsake druge prakse. Razlikujejo se tudi posebne umetniske prakse-slikarstvo in kiparstvo, in likovne prakse niso le glasbene ali literarne, ceprav imajo veliko skupnega. Skupni imenovalec vseh praks je dejstvo, da so vse cloveske prakse in da na svojih podrocjih zadovoljujejo cloveske potrebe. 4. Shema likovnega ustvarjalnega procesa 5. Stvarnost, misljenje, jezik · Likovno gledanje in misljenje je posebna oblika produktivnega misljenja. Kdor hoce prodreti v likovno misljenje, lahko to stori, ce mu vrata odprejo likovniki sami. Likovno gledanje in misljenje je torej mozno le z osebnega stalisca likovnega umetnika. Vid je glavno podrocje misljenja. · Vsaka risba, slika, kip in sploh vsak likovni proizvod je, na podoben nacin kot stavek, sistematicno razclenjena celota. Torej na nek nacin obstaja tudi likovni jezik.

-1-

Stvarnost so vse obstojece stvari; dejanskost stvari, zbirni pojem za vse stvari in materialne predmete; vse kar biva na cutno in razumsko zaznaven nacin. Misljenje, jezik in stvarnost so med seboj dialekticno povezani: med stvarnostjo in misljenjem vlada odnos istovetnosti in razlicnosti, pa tudi med misljenjem in jezikom ter med jezikom in stvarnostjo.

·

6. Likovni jezik Likovni jezik je sistem izrazanja, pojmovanja in dozivljanja vidnega naravnega in druzbenega prostora z likovnimi znaki. Kakor vsak jezik se tudi likovni jezik artikulira v dveh ravninah: v ravnini likovnih prvin tako, da oblikuje enote, s katerimi je mogoce oblikovati vecje enote, v ravnini predmetnih in nepredmetnih tako, da lahko nosijo pomene, na podoben nacin kot besede. Vsak individualni slog in zgodovinski slog je posebni likovni jezik (slog), ker tvori sistem pravil in norm urejanja likovnih izrazil, ki je znacilen za dolocen slog. Likovni jezik lahko nadomesti verbalni jezik (npr, v otroskih besedilih, kjer so nekatere besede nadomescene s slicicami). Vse kar je vizualno vidljivo je potem tudi likovno izrazljivo. 7. Shema sporazumevanja 8. Definiraj pojma semantika in semiologija Semantika je lingvisticna veda o jezikovnih znakih in njihovih pomenih; likovna semantika pa je veda o likovnih jezikovnih znakih in njihovih pomenih. Semiologija je veda o znakih. 9. Orisne likovne prvine Orisne likovne prvine so barva, svetlo-temno, linija in tocka. Orisne so zato, ker z njimi orisujemo druge ­ orisane (prostor oblika, likovne spremenjljivke). 10. Morfologija v likovnem ustvarjalnem procesu Morfologija ali oblikoslovje proucuje nacin in pravila oblikovanja in tvorjenja oblik ter uporabo oblik kot nosilk likovnih pomenov. 11. Likovna sintaksa Sintaksa je veda o pravilih, ki dolocajo nacin urejanja in povezovanja jezikovnih znakov, npr. besed, v vecje jezikovne tvorbe, npr. v stavke. Dopolnjuje jo morfologija, ki raziskuje pravila oblikovanja jezikovnih oblik, katere omogocajo razumljivost jezika. Likovna sintaksa se ukvarja predvsem s kompozicijskim urejanjem in oblikovanjem in se nanasa na urejanje likovnih enot v vecje enote, sestave, kompozicije. Sintakticna pravila so izpeljana iz osnovnih moznosti likovnih izrazil in iz likovne prakse. Sintakticne norme so veljavne v ze oblikovanih individualnih in zgodovinskih slogih.

-2-

12. Razlika med govorom in jezikom Ta dva razvojna procesa spadata v isto vrsto procesa govornega razvoja. Govor kot tak je individualen, znacilen za vsakega posameznika, jezik pa je skupen vecim ljudem in je znacilen za omejene skupine ljudi. Obe kategoriji - govor in jezik - je mogoce uporabiti tudi na podrocju likovnega izrazanja.Vsak likovnik ­ posameznik pri izrazanju svojih misli uporablja obliko, ki je po funkciji enaka govoru, individualnemu jeziku, z istimi moznostmi kot v verbalnem jeziku. Razumljivo je, da je likovni jezik oz. govor neposredno zapisan v dejanju slikanja ali risanja ­ tu ni delitve na akusticni govor in zapis, ker je zapis ze tudi akt govora. Tako torej ni razlike med govorom in jezikom v likovni umetnosti. 13. Cuti ­ njihova vloga v likovnem oblikotvornem procesu Pri likovnem oblikovanju sodelujejo: cut za lastno telo, cut za ravnotezje, cut za tip ter cut za vid. Ker lahko vid integrira izkusnje in zaznave vseh ostalih likovnih cutov, je najpomembnejsi med njimi. Podrocje likovnega oblikovanja in sredstva likovnega izrazanja so dolocena z obsegom teh cutov in z njihovimi moznostmi, ki temeljijo na zakonitostih, katere dolocajo lastnosti njihovih fizikalnih medijev. Glavni parametri cutne izkusnje so: - intenzivnost (sibko-mocno, tiho-glasno, svetlo-temno,...) - kvaliteta (mehko-trdo, rdece-zeleno, ...) - prostor (blizu-dalec, visoko-nizko, spredaj-zadaj,...) - cas (vceraj-danes-jutri, prej-sedaj-potem,...) Glavna naloga likovnega oblikovanja je urejanje in strukturiranje odnosov med clovekom in prostorom. Kar zares vidimo in kar obstaja v zunanjem svetu, ni prava snov zaznavanja, ampak samo simulacija. Neka povrsina sicer odbija svetlobo, toda barva nastane samo v izkusnji cloveka. Zaradi tega je razumljivo, da je bila likovna umetnost tako dolgo vezana na podobnost z videzom sveta in da se je lahko resila te vezi sele takrat, ko je dosegel splosni cloveski razvoj tisto stopnjo, ki je omogocila in dovolila taksno osvoboditev na likovnem izraznem podrocju. 14. Cuti, pomembni za likovno ustvarjalnost V bistvu so za likovno ustvarjalnost pomembni vsi cuti, saj nam le v navezi omogocajo popolno dojemanje zunanjega sveta, vendar pa vsi ne delujejo neposredno na cutno zaznavanje likovne umetnosti! Med njimi je seveda najpomembnejsi vid (glavni likovni cut, ker je pika na i vseh cutov in nam poda tudi najvec informacij). Vsak likovni proizvod je za ustvarjalca in gledalca predmet, stvar zunaj njega samega, s katero lahko stopi v stik preko svojih cutov. Za vsako kategorijo fizikalnih drazljajev imamo enega ali vec cutov. Za kemicne imamo vonj in okus, za mehanicne tip, za kinesteticne pa cut za ravnotezje, cute za lastno telo v kozi, misicah in notranjih organih. Na elektromagnetske drazljaje pa se odziva cut za toploto in vid. Ti cuti imajo tudi razlicen prostorski doseg: distalni so sluh, vonj in vid, proksimalna pa sta tip in okus. Za likovno oblikovanje pa je izmed nastetih treba izkljuciti vse kemicne cute in cut za toploto ter sluh. Ostanejo torej se vid, tip in cut za ravnotezje. Vsem likovnim cutom je skupno, da se ukvarjajo z vecdimenzionalnim prostorom.

-3-

15. Likovna konceptualizacija. Narisi shemo medsebojnih odnosov likovnih prvin. Splosna definicija pojma prvina pravi, da je to tista osnovna enota, ki se je ne da vec deliti na enostavnejse sestavine. Kot taksne lahko oznacimo samo prvini svetlo-temno in barvo, vse ostale pa so ze orisane. Ker pa ni mogoce uresniciti barvnega ali svetlostnega madeza brez omejitve (vsak madez ima neko obliko), pristevamo med temeljne likovne prvine tudi obliko.

16. Definiraj orisne in orisane likovne prvine Temeljne likovne prvine so . oblika, tocka, linija, svetlo-temno in barva. Obliko orisujejo ostale stiri prvine, zato jih imenujemo orisne prvine, medtem ko je oblika orisana likovna prvina. · ORISNE LIKOVNE PRVINE

Svetlo-temno

Kontinuirana in diskuntinuirana svetlostna lestvica -4-

Barva Barvna svetloba ima poleg tega, da je svetlejsa ali temnejsa, se svojo specificno lastnost ­ barvnost ali kromaticnost. Barvne snovi vpijajo dolocene barvne svetlobe, druge pa odbijajo, njihova barva je barva odbite svetlobe. Ce hocemo barvo v likovni rabi ohraniti cisto in zveneco, jo moramo uporabljati na ploskovit nacin, saj ce bi npr. hoteli naslikati rdeco papriko v 3D, bi jo morali na eni strani osenciti, da bi dobili obcutek telesnosti. Osencili bi jo s temnejso rdeco, kateri bi morali dodati crno. S tem pa bi unicili cistost barve. To pa seveda ne pomeni, da ne moremo z barvo ustvariti iluzije prostora, ne da bi unicili njeno barvnost. To lahko dosezemo s toplo-hladnim kontrastom, z razlicno svetlostjo.

Barva v prostorskem in ploskovnem kontekstu

Tocka Matematicna definicija tocke pravi, da le-ta nima dimenzij, da je neskoncno majhna. S taksno tocko si v likovnem oblikovanju ne bi mogli pomagati, ker je ne bi mogli zaznati. Tocka v likovnem smislu lahko ima dve ali tri dimenzije, lahko je ploskovita ali prostorska oblika, ki je dovolj velika, da jo lahko vidimo. Likovna naloga tocke je, da ujame in zadrzi pogled, to pa lahko stori vsaka oblika, katere gibanje je usmerjeno v notranjost.

Tocki nepravilne in pravilne oblike Tocka na seciscu dveh linij

Linija Vec tock v zaporedju zaznamo kot linijo, ker se pogled giblje od tocke do tocke. Linija nastaja kot sled nekega gibanja, npr. pisala. S svojim gibanjem linija zvablja oci, da ji sledijo. Gibanje je glavna likovna lastnost linije. Aktivna linija nastane iz svojega lastnega gibanja, pasivne linije pa nastajajo iz dejavnosti drugih vidnih ali likovnih

-5-

prvin. Z aktivno linijo pa lahko omejimo neko podrocje na povrsini in tako orisemo ploskev. To je po Klee-ju medialna linija.

Linija je sled nekega gibanja

Aktivna linija

Pasivna linija nastane tam, kjer se srecujeta dve ploskvi v linearnem robu

·

ORISANE LIKOVNE PRVINE

Oblika Vsaka barva napolnjuje neko obliko, vsak prostor pa omejuje oblika. Snovi brez oblike ni, kakor tudi ni misli brez oblike. Lahko recemo, da so oblike pravilne in nepravilne, vsaka oblika pa im tudi svojo zunanjo in notranjo vsebino, ki se odraza v njeni strukturi. Krog im drugacno vsebino kot trikotnik ­ krog je mehka, trikotnik pa trda oblika.

Barva doloca obliko

Pravilna oblika

Valj, stozec in krogla so osnova organskim oblikam v naravi

Prostor Prostor je trirazsezna tvorba, ki nas obdaja. Zgradba cloveskega telesa pogojuje specificno orientacijo v prostoru. Likovni prostor zaznavamo s pomocjo cutov, med katerimi je najpomembnejsi vid. Uresnicujemo ga z likovnimi izraznimi sredstvi. Arhitekt ustvarja v 3D prostoru, slikar v 2D, zato tretjo dimenzijo naslika kot iluzijo.

-6-

Prostor v slikarstvu je dvodimenzionalen. Pri takem pojmovanju slikar tridimenzionalni objekt in prostor prikaze z iluzijo, s pomocjo prostorskih kljucev ali globinskih vodil. Prostorski kljuci ali globinska vodila nam s posebnimi nacini upodabljanja in organiziranja oblik na slikovni ploskvi ustvarjajo iluzijo globine prostora na ploskvi. Vrste globinskih vodil: o navidezna konvergenca vzporednih linij

o manjsanje/vecanje predmetov

o manjsanje/vecanje razdalj med predmeti

o stopnjevanje gostote

o atmosferski ucinek (predmeti v ozadju so zamegljeni, manj intenzivni)

-7-

o izginjanje podrobnosti o prostorski ucinek barve (tople barve delujejo blizje kot hladne)

o sence (nasebne, vrzene) nasebna senca

vrzena senca

o polozaj likovnih enot na formatu

o prekrivanje ­ najmocnejse globinsko vodilo

17. Likovne spremenljivke ­ njihova vloga v likovnem delu Likovne spremenljivke so tisti orisani likovni elementi, ki ob istih oblikah-stalnicah spremenijo izraz in vsebino le teh. To so: velikost, teza, polozaj, smer, gostota, stevilo in tekstura.

-8-

18. Posturalni model telesa Neposredna izkusnja enotnosti telesa. To enotnost zaznavamo, vendar je vec kot samo zaznava. Imenujemo jo shemo nasega telesa ali telesno shemo ali posturalni model telesa. Telesna shema je trodimenzionalna podoba, ki jo ima vsak o samem sebi. Lahko jo imenujemo »telesna podoba«. 19. Prostorski kriz - narisi in opisi pomen in vlogo v oblikovalski praksi Prostorski kriz je sistem namisljenih, med seboj pravokotnih ravnin, ki delijo clovesko telo na sprednji in zadnji del, zgornji in spodnji del ter levo in desno stran. Navpicnica in vodoravnica sta osnovna pojma prostorskega kriza. Navpicnica oz. frontalna ravnina gre skozi telo tako, da poteka prek uses in bokov ter razdeli telo in prostor okoli njega na spredaj in zadaj. Vidni prostor torej lezi pred frontalno ravnino. Druga navpicna ravnina je medialna in je pravokotna na frontalno. Poteka skozi sredino telesa prek nosu in popka ter deli telo in prostor na levo in desno stran. Tretja je ocesna ravnina in je pravokotna na prejsnji ravnini tako, da je vzporedna s tlemi. Ta deli prostor in telo na zgoraj in spodaj. Talna ravnina zakljuci podobo prostorskega kriza, kot njegova temeljna ravnina, po kateri se gibljemo v vse smeri. Te ravnine tvorijo prostorski kriz, ki odslikuje strukturalno zgradbo nasega telesa, njegovo nevidno prostorsko orientacijo. To prostorsko strukturo nosimo nenehno s seboj, ceprav na njo ne mislimo, jo upostevamo in se po njej ravnamo, ko se gibljemo skozi prostor. A ­ frontalna ravnina B ­ medialna ravnina C ­ ocesna ravnina D ­ talna ravnina

Slikarska ploskev je v resnici naprej pomaknjena frontalna ravnina.

-9-

20. Cutne prvine vizualnega in likovnega prostora Ko organizira likovni umetnik likovne obcutke, gradi likovni prostor. Toda tudi likovni prostor, tako slikarski kot kiparski, ureja prostorski kriz. Kipar uporablja vse tri razseznosti prostora ­ njegov prostor je enak realnemu prostoru. Slikarski prostor pa ima iz naravnega prostora samo dve dimenziji ploskve, tretjo dimenzijo ustvari slikar kot iluzijo. Toda niti slikarski niti kiparski prostor ni realni prostor, ampak je likovni oz. duhovni prostor. Vizualni prostor zaznavamo po predmetih in pojavih v njem, likovni prostor pa lahko urejamo in gradimo samo z razvrscanjem likovnih sredstev v njem. 21. Vidno polje 22. Psihicne prvine zaznavanja in likovnega definiranja prostora Prostor je orisana likovna prvina, ki jo na razlicne nacine obravnavajo vsa podrocja likovnega ustvarjanja. V arhitekturi, umetnosti oblikovanja prostora, je prostor trirazsezna tvorba, ki nas obdaja. Prostor, ki ga doloca prostorski kriz, ni fizicen, ampak psiholoski. Ta nacin tvorjenja prostora je znacilen za druzbo, v kateri zivimo; to dokazuje sistem oblikovanja prostorov, ki izhaja iz komponiranja med seboj pravokotnih si enot. Likovni prostor izhaja iz naravnega in psiholoskega prostora, ceprav se od njiju razlikuje; likovni prostor uresnicujemo z likovnimi izraznimi sredstvi. Medtem ko arhitekt in kipar uporabljata vse razseznosti prostora, ima slikarski prostor samo dve dimenziji, trtjo pa slikar s primernimi likovnimi izrazili ustvari kot iluzijo. Ceprav kipar svoj kip ustvarja v prostoru, v katerem je navzoc tudi sam, je prostor njegovega kipa nov, duhovni prostor, ki se je uresnicil v kiparskem materialu in se tako v novi obliki vrnil v naravni in psiholoski prostor. Likovni prostor je humaniziran prostor. Vsako podrocje likovnega ustvarjanja obravnava prostor na drugacen nacin. Prostor v slikarstvu Dvorazsezni prostor, ki ga doloca in omejuje slikovna ploskev s svojim formatom, lahko poimenujemo slikarski prostor. Slikovno ploskev si lahko predstavljamo kot naprej pomaknjeno frontalno ravnino prostorskega kriza. Pri takem nacinu pojmovanja slikovne ploskve lahko slikar tridimenzionalni oblekt in prostor prikaze z iluzijo. Slikar lahko tako na slikovni ploskvi upodobi navidezni resnicni prostor. Pri tem uporablja prostorske kljuce, ki nam omogocajo videti globino prostora. 23. Kriteriji vrednotenja konkretnega prostora Konkretni prostor ima vse tri dimenzije in ni navidezen. Zdi se nam, da obstaja prostor neodvisno od nas in da obstaja ze pred predmeti, ki so v njem, kot nekaksna posoda, v kateri ima vsaka stvar svoje mesto. Natancnejsi vpogled v clovekovo dozivljanje prostora pokaze, da je prostor psihicno strukturiran ze pod pragom zavesti. Clovek, ne da bi se tega zavedal, ureja prostor okoli sebe v nekaksne nevidne »mehurje«. Prvi mehur je mehur osebnega prostora (na dosegu roke), v katerega lahko posegajo samo ljudi, ki so nam zelo blizu, vstop drugih pa obcutimo kot agresijo. V mehurju druzabnega prostora se srecujemo z drugimi v neposrednem osebnem razmerju. Tretji mehur je mehur javnega prostora, kjer se lahko gibljejo vsi ljudje, ne glede na nas odnos do njih. Tako urejen prostor dopolnjuje se obcutek za teritorij.

- 10 -

Dojemanje prostora je odvisno tudi od kulturnih, bioloskih in psiholoskih vzorcev obnasanja. 24. Globinska vodila ali prostorski kljuci (podrobno pri 16. vprasanju) binokularni: - konvergenca osi oci - binokularna paralaksa - akomodacija lec monokularni: - nagnjenost/konvergenca linij, ploskev, oblik - velikost (vecji predmeti se zdijo blizje kot manjsi) - tekstura (blizje je razlocnejsa, oddaljeni predmeti imajo nerazlocno teksturo) - barva (intenzivna in cista, kadar je blizu in nejasna kadar je dalec) - zracna prespektiva (stvari, ki so oddaljene, se zdijo sivo-modre) - ostrina obrisov in detajlov (detajli in obrisi so ostrejsi, ce je predmet blizu) - svetlost (svetlejsi predmeti se nam zdijo blizje) - prekrivanje (predmeti v ospredju prekrivajo predmete v ozadju)

nekateri prostorski kljuci

25. Gradienti 26. Slikovna ploskev in prostor Dvodimenzionalni prostor, ki ga narekuje slikovna ploskev, zadostuje za slikarski prostor. Slikovna ploskev je v resnici naprej pomaknjena frontalna ravnina prostorskega kriza. Slikovna ravnina je, kot frontalna ravnina, v principu neomejena, se siri v vse mozne strani te ravnine. Tako je v principu vsaka povrsina lahko slikovna

- 11 -

ploskev, meje te povrsine pa so meje slikovne ploskve, ne pa tudi meje likovnega prostora ­ ker je likovni prostor duhovni prostor, ni omejen na svoj materialni nosilec. Za slikarja je slikovna ploskev prostor, ki ga bo njegova intervencija ozivela. 27. Vidni obcutki 28. Opticni ocesni sestav leca

29. Nastanek vidne zaznave Ne gledamo samo z ocmi, ampak s celim vizualnim sistemom. Samo z usklajenim delovanjem vseh delov vizualnega sistema je mozno njegovo normalno delovanje. · Zenica avtomaticno regulira optimalno kolicino vpadle svetlobe. Pri svetlobi se zozi, v mraku razsiri. Pri rdeci in rumeni svetlobi se zozi, pri zeleni in modri pa se razsiri. · Leca projicira na mreznico pomanjsano in obrnjeno sliko vidnega polja. Ker je prozna, se lahko ukrivlja in s tem ostri sliko. · Mreznico sestavljajo vidne celice: cepki so na rumeni pegi, palicice pa na ostalih delih mreznice. Cepki so specializirani za gledanje pri mocni svetlobi, palicice pa v mraku. 30. Razlika med barvnim in svetlo-temnim zaznavanjem Barvne obcutke in barvne zaznave, ki nastanejo v vidnem sistemu, lahko locimo v dve glavni skupini: · barvne ali kromaticne, pestre barve · nebarvne ali nekromaticne, nepestre barve 31. Ambientna svetloba 32. Likovna prvina svetlo ­ temno Izraz svetlo ­ temno uporabimo, kadar mislimo razlike med svetlejsimi in temnejsimi deli. Z mesanjem crne in bele dobimo razlicno svetle odtenke, ki jih lahko uredimo v svetlostno lestvico, ob bele, preko svetlejse do temnejse sive, do crne. Taksno zaporedje lahko predstavimo kot trak, v katerem en odtenek pocasi prehaja v drugega na kontinuiran nacin. To je svetlostna ali tonske lestvica. Lestvico lahko uredimo tudi kot stopnicasto zaporedje razlicno svetlih in temnih ploskev in jo oblikujemo z vecimi stopnjami barv med crno in belo. Pri taki lestvici ne gre za kontinuirane prehode, imenujemo jo se lestvica sivih tonov. - 12 -

33. Dejavniki, od katerih je odvisna svetlost povrsin Svetlost je odvisna od teksture predmeta, od oddaljenosti predmeta od svetlobnega vira, ali oddaljenost predmeta v prostoru. 34. Narisi kroglo, kocko, valj in stozec v prostoru in jih osenci Treba je upostevati najvecjo svetlobo, polsenco, nasebno senco, refleks in vrzeno senco! 1 ­ najvecja svetloba 2 ­ polsenca 3 ­ nasebna senca 4 ­ refleks 5 ­ vrzena senca

35. Ekrani ­ nacini gradnje likovne kompozicije Ekran je predmet, ki stoji med ali pred stvarmi in jih zakriva; zaslon na katerega se nekaj projicira. V slikarstvu se ekrani pojavljajo takrat, ko se svetli deli oblik odrazajo na temnih delih drugih oblik, posledica tega pa je, da temni odrivajo naprej ali nazaj svetle in tako, da nastanejo prostorski plani, ki vodijo pogled v globino likovnega prostora; tak nacin clenjenja se imenuje princip ekranov. 36. Barva in osvetlitev Ce ustvarjamo z barvo iluzijo prostora, potem gre za modulacijo. Pri tem si pomagamo z razlicnimi vrstami svetlosti barv, ali s kontrasti (npr. toplo - hladnim). Seveda bomo v tem primeru uporabili toplo barvo na mestu, kjer je predmet najbolj osvetljen. Ce pa moduliramo po principu svetlosti, uporabimo najsvetlejso barvo tam, kjer je predmet najmocneje osvetljen. Ko potem prehajamo proti temnosti, dodajamo crno in s tem unicimo barvo ­ ni vec tako pestra. 37. Likovna prvina tocka ­ znacilnosti, vloga v likovnem oblikovanju in sintaksa Matematicna definicija tocke pravi, da le-ta nima dimenzij, da je neskoncno majhna. S taksno tocko si v likovnem oblikovanju ne bi mogli pomagati, ker je ne bi mogli zaznati. Tocka v likovnem smislu lahko ima dve ali tri dimenzije, lahko je ploskovita ali prostorska oblika, ki je dovolj velika, da jo lahko vidimo. Je najmanjsi orisni likovni element. Likovna naloga tocke je, da ujame in zadrzi pogled, to pa lahko stori vsaka oblika, katere gibanje je usmerjeno v notranjost. Tocke so lahko pravilne (krog, trikotnik, kvadrat, ...) ali nepravilne oblike (madezi). Kot tockaste tvorbe zaznamo tudi vsa krizisca in konce linij, ker se tam pogled na svojem gibanju skozi prostor ustavi. Tocka tako predstavlja stabilnost in mirovanje. V likovnem oblikovanju je tocka sredstvo za proizvajanje svetlostnih razlik, proizvaja tudi prostor.

- 13 -

Tocka za proizvajanje svetlobnih razlik

Zdruzene tocke tvorijo prostor 38. Tocka v oblikovanju tekstilij in oblacil 39. Likovna prvina linija Vec tock v zaporedju zaznamo kot linijo, ker se pogled giblje od tocke do tocke. Linija nastaja kot sled nekega gibanja, npr. pisala. S svojim gibanjem linija zvablja oci, da ji sledijo. Gibanje je glavna likovna lastnost linije. Aktivna linija nastane iz svojega lastnega gibanja, pasivne linije pa nastajajo iz dejavnosti drugih vidnih ali likovnih prvin. Z aktivno linijo pa lahko omejimo neko podrocje na povrsini in tako orisemo ploskev. To je po Klee-ju medialna linija. Linija je pomemben element tudi pri prostorskih kljucih, saj tam pripomore k navidezni globini prostora. Na linijo vplivajo tudi druge likovne prvine od svetlosti, barve, debeline, polozaja in drugih, kakor tudi linija vpliva nanje. Vodoravna linija deluje spokojno, navpicna je aktivna, posevna vnasa dinamiko in nestabilnost. Vodoravne in navpicne linije vzbujajo obcutek trdnosti. Z linijami lahko izrazamo obcutke in custva.

aktivna linija

pasivna linija

medialna linija

linija nastane tudi na sticiscu dveh barvnih ploskev

- 14 -

40. Vrste linij o aktivna linija (nastane iz energije gibanja roke, ki jo aktivira ­ taka linija ima svojo lastno aktivnost) o pasivna linija (nastane tam, kjer se srecujeta dve ploskvi v linearnem robu) o medialna linija (nastane, ko aktivna linija omeji nek prostor in ga s tem zakljuci v obliko) 41. Ekspresivnost linije 42. Nacini tvorjenja ploskev z uporabo linij Nacin tvorjenja ploskev z medialno linijo, 43. Nacini tvorjenja prostora z uporabo linij Tvorjenje prostora z uporabo linij se navezuje na globinske vodila, saj je pri vecini pomagalo za oblikovanje navideznega prostora linija. Navidezni prostor se tvori s konvergenco linij, z razdaljo med predmeti, ki jo lahko oznacujemo z (navideznimi) linijami. 44. Linija v oblikovanju tekstilij in oblacil 45. Figura in ozadje ­ princip asimilacije in kontrasta Asimilacija poenostavi zaznavni svet, ker zabrise kontinuirane prehode; svetlobne vrednosti takoj ob delitveni crti desno in levo fizikalno niso zelo razlicne, kont4rast pa to razliko pojaca. Kontrast povzroci poudarjanje razlik na mejnih crtah; s tem pomaga, da zaznani svet dobi izrazito »lesorezno strukturo« 46. Dejavniki, ki delujejo pri razlikovanju figure od ozadja Razlikovanje med figuro in ozadjem nujno nastopi, ce se v zaznavnem polju pojavijo kakrsnekoli posameznosti. Figuro delovanje kontrasta ojaca, ozadje pa zaradi delovanje asimilacije ostane nestrukturirano. Mejo med figuro in ozadjem, ki je skupna obema, dozivimo kot del figure, ozadje pa se za figuro nadaljuje in nima meje. Izstopanje figure je se bolj izrazito, ce ima za opazovalca kak pomen. Figura in ozadje imata vsak svojo enotnost, vendar sta ti enotnosti razlicni; figura ima obliko, obris in organizacijo. Ozadje pa je amorfno, nedoloceno in neorgansko razprostriranje. Ko gledalec npr. gleda sliko, vidi figure in ne prostora med njimi, ko pa slikar slika tako sliko, si tega ne sme privosciti. Zanj je ozadje enako pomembno kot figura, saj drug drugega dopolnjujeta. V tem se stalisce slikarja popolnoma razlikuje od stalisca slikarja. 47. Zakoni organizacije likovnega polja (po Katzu) Najpomembnejsi dejavniki za organizacijo vidnega polja: · zakon blizine: deli neke zaznane skupine se zdruzujejo v enote po principu blizine

- 15 -

·

zakon podobnosti: elementi se med seboj povezujejo, ce so si podobni v obliki, velikosti, barvi; velikokrat se vec elementov predstavi kot enota, ker jim je dala enotno barvo narava ali clovek tanjse linije tvorijo svojo skupnost, debelejse svojo

·

zakon zaprte oblike: linije, ki omejujejo neko povrsino. Lazje zaznavamo kot enote, kot tiste, ki niso zaprte.

·

zakon skupne usode: tudi figure, ki imajo »skupno usodo« se lazje zdruzujejo v enoto kot drugi krivulja se povezuje v celoto, ceprav lezi pod trakovi

· ·

zakon skupnega gibanja: v enote se povezujejo tisti elementi, ki se skupaj gibljejo ali se gibljejo na podoben nacin zakon izkusnje: zaprte oblike dobijo v izkusnji pomene, zato jih zaznamo kot celote ceprav se predmeti prekrivajo in so nejasni, iz izkusenj o obliki locimo vse predmete

- 16 -

48. Likovna prvina oblika Oblika je orisana likovna prvina, ki jo lahko orisemo s katerokoli izmed orisnih prvin (tockami, crto, razliko med svetlim in temnim, barvo). Oblika se do neke mere podredi matriji, tako z razlicnimi likovnimi tehnikami dobimo razlicne oblike. Oblike so izoblikovane ploskovno, prostorsko, linearno in plasticno. Ploskovne oblike so omejene z robovi: linijami, tockami, razlikami med svetlimi in temnimi ploskvami, barvami. Trodimenzionalne oblike pa so omejene s ploskvami, ki so lahko ukrivljene, ali pa se stikajo v linearnih robovih. Locimo enostavne in kompleksne oblike. Enostavne oblike imajo cim manj strukturnih lastnosti, torej so geometrijske oblike enostavnejse od organskih, pravilne so enostavnejse od nepravilnih in simetricne so enostavnejse od asimetricnih. Praoblike (krog, kvadrat, trikotnik, krogla, kocka, tetraeder) ali oblike, ki so iz teh nastale, so osnovne oblikotvorne enote. Poleg kocke, krogle in tetraedra sodijo mednje se valj, stozec, kvader, piramida in jajcasto telo. 49. Lik Lik je oblika, ki je obogatila svojo absolutno vrednost s svojimi svetlostnimi, barvnimi, teksturalnimi vsebinami. Lik je tak nacin povezovanja, ki iz mnozice sestavin naredi enkratno, na dolocen nacin povezano celoto. Oblike se lahko vezejo z drugimi oblikami in likovnimi prvinami v nove celote ­ like, ki imajo svoje lastne pomene.

Trikotnik je ostra in trdna oblika; rumena s svojim ostrim sevanjem njegove likovne lastnosti poudari, medtem ko jih modra s svojo neostrino in mehkobo omili. Rumen in moder trikotnik dozivljamo drugace, ker so njune notranje vsebine drugacne. 50. Forma Forma je najvisja stopnja organiziranja likovnih prvin v celoto. Forma vkljucuje pojme oblike, lika in vse ostale likovne pojme, ki so organizirani v koncno in nedeljivo celoto umetnine. Forma nam pove, kako je kaj izrazeno; je sistem izraznih sredstev, ki ga je umetnik uporabil, da bi izrazil neko vsebino; je nacin, kako je snov organizirana v stvarnost. Npr, pri naravni formi, kot je neka rastlina, mislimo na njeno celoto ­ od notranje strukture do njene zunanje forme, od njene vloge v naravi do nasega odnosa do nje. Forma je lahko tudi Bel kvadrat na belem polju, Kazimir Malevic. Forme so lahko tudi preproste oblike kot so piramide in kvadrat, ker v popolnosti izrazajo likovno zamisel. 51. Oblika in barva 52. Oblika in prostor 53. Likovni oblikotvorni proces Gledalec slike stopa s sliko v stik najprej v ravnini navadnega vizualnega zaznavanja, zato je velik del procesov skrit v nezavednih procesih cutne in miselne predelave - 17 -

vidnih podatkov. Slikar pa mora, ce hoce sliko naslikati, zavestno opraviti ves ta proces, cetudi ze ve kaj hoce povedati. Njegova misel je se abstraktna, cisto miselna in se nerazclenjena. Razcleni se sele, ko prehaja v snov s posredovanjem cutov. Za slikarja to pomeni, da mora svojo abstraktno misel razstaviti, in te sestavine prirediti izbranim likovnim materialom primerno.V prostor slikovne ploskve zato vstopa z majhnimi koraki, vsak korak vnese v slikovno ploskev del zamisljene strukture. 54. Oblika v oblikovanju tekstilij in oblacil 55. Velikost in teza v likovni kompoziciji Velikost v likovnem prostoru lahko pomeni: a) da je neka oblika realno vecja od druge oblike b) da je neka oblika blizja od drugih oblik (prostorski kljuci) c) da je neka oblika pomembnejsa od drugih oblik d) velikost je povezana z obcutkom mase in teze; velike oblike nam ob enakih drugih pogojih dajejo obcutek vecje mase in teze e) sprememba realne velikosti oblike (Minimundus) f) velikost je tudi relativna; vecja oblika se nam zdi ob majhni se vecja in obratno 56. Polozaj in smer v likovni kompoziciji Polozaj in smer sta spremenljivki, ki dobivata svoje dozivljajske in custvene vsebine iz nasega nacina zaznavanja in dozivljanja prostorskih odnosov. Izhodisce za to obravnavo nam bo prostorski kriz. Polozaji spredaj so bolj aktivni kot tisto zadaj, ker jih bolje dojemamo. V zahodni kulturi ima pozitivni predznak desna stran, leva pa negativnega. Zgoraj ima tudi pozitivni predznak, ker naznanja rast, izpolnjevanje, napredovanje, medtem ko ima spodaj in dol negativni predznak zaradi druzbenih norm in predsodkov. Polozaj znaka ali oblike vpliva na prostor okoli nje, in sicer tako, da ojaca ta prostor, npr. vertikalna linija po sredini formata ojaca centralno podrocje ter zgornji in spodni rob, oslabi pa stranska robova.

lahkotnost na prvi sliki in teza na drugi

- 18 -

57. Stevilo in gostota v likovni kompoziciji Neko stevilo oblik in znakov je lahko v dolocenem odnosu do nekega drugega stevila oblik ali znakov. Oblike ali znake lahko razvrstimo v dolocen red ali serije. Stevilski redi lahko v likovnih kompozicijah nastajajo na hoten ali nakljucen nacin. V obeh primerih pa izvirajo iz vsebinskih in estetskih zahtev. Gostota oblik ali znakov je dolocena s stevilom enot na neki povrsini ali v prostoru. Enote so lahko blizu skupaj ali dalec. Z vecanjem gostote enot lahko povecamo energijo prostora ali dobimo tonske vrednosti povrsine. Gostota enot doloca energijsko nabitost prostora- vec enot, ki so posejane gosto veca energijo napetosti prostora.

58. Mera ­ element urejanja kompozicije 59. Najpogostejsa sorazmerja in proporci ­ opisi in narisi Proporcija je sorazmerje med deli neke celote in delov med seboj. Proporcionalni sistemi se najveckrat nanasajo na velikost, dolzino in kolicino. Najbolj znana proporcija je zlato sorazmerje ali zlati rez. Zlati rez izraza skrivnost harmonije. Prikazano na najenostavnejsi nacin; neko daljico ali povrsino razdelimo na dva neenaka dela, pri katerem je manjsi m (minor)do vecjega M (Maior) v istem sorazmerju, kot je vecji (Maior)do celote. S stevilkami je to 1 : 1,618.

60. Gibanje na ploskvi in v prostoru

- 19 -

61. Ravnovesje Ravnovesje je izenacevanje nasprotujocih si likovnih energij; obcutek enakosti v pozornosti in privlacnosti razlicnih likovnih enot, zlasti mas, njihove velikosti, teze in medsebojnih razdalij, kot sredstvo za doseganje organske enotnosti celote; stanje, v katerem so si nasprotujoce likovne enote izenacene. Poznamo formalno in neformalno ravnovesje. Formalno ravnovesje je uravnotezenje enega ali vec likovnih znakov na nasprotni strani osi ­ simetrale. Neformalno ravnovesje je uravnotezenje nasprotnih strani ob neki osi enega ali vec likovnih znakov ­ je vedno asimetricno in nemirno ter vnasa dinamiko gibanja. 62. Estetski red 63. Enotnost likovne kompozicije Kompozicija je organiziranje elementov v enovito celoto. Vsak element ima svoje notranje lastnosti, zato mora biti v kompozicijo vkljucen tako, da se zlije v celoto z ostalimi elementi, in da ne izstopa.

- 20 -

Information

Microsoft Word - LIKOVNA_TEORIJA_zapiski.doc

20 pages

Report File (DMCA)

Our content is added by our users. We aim to remove reported files within 1 working day. Please use this link to notify us:

Report this file as copyright or inappropriate

667009


You might also be interested in

BETA
Microsoft Word - NPP IV. fin..doc
Uvod