x

Read kras med S.in D..indd text version

MED STANJELOM IN DEVINOM

O cudovitost kraskih zatisij! Tema borov in hrastov, gabrov in jesenov, iz katere se oko prebije v daljo, da pocije nad morjem! (Alojz Rebula)

KRAS

2

1. PREDGOVOR

Kras, apnencasta planota, dvignjena nad Trzaskim zalivom, kjer se Jadransko morje najgloblje zajeda v kopno,in z ostalih strani obdana z Vipavsko dolino, Brkini, Pivko in Slovensko Istro, ze tisocletja vabi ljubitelje naravnih in kulturnih lepot na popotovanje in spoznavanje zanimivih znacilnosti kraskega sveta. Izjemno dozivetje ponuja ze sprehod po skrivnostnem podzemnem svetu stevilnih kraskih jam, naravne vrednote in kulturno dediscino pa lahko obcudujete tudi na sprehodu po kraskih vaseh in bliznji okolici, kjer se vam razkriva tisocletno delovanje naravnih pojavov in vplivov cloveka, ki je z lastnim delom pomembno sooblikoval posebnosti tukajsnjega sveta. Pomemben del pri nastajanju in spreminjanju kraske kulture so poleg sosednjih mediteranskih in furlanskih vplivov zapustili se pomembni zgodovinski dogodki, ki so se v toku zgodovine kruto poigrali z usodo tukajsnjega prebivalstva. Poseben pecat so povzrocile sprejemljive politicne meje, ki so Krasevce v preteklih casih dodeljevale razlicnim drzavam, po drugi svetovni vojni pa jih razkosale na dve drzavi. Drzavna meja je mocno vplivala na politicni, gospodarski in kulturni razvoj Krasa in ljudi, ki pa so kljub locenosti ziveli v mirnem sozitju. Danes je ponovno priloznost, da predstavimo Kras brez politicne meje, oziroma Kras, ki predstavlja most med italijansko in slovensko kulturo, kjer ljudje kljub razlicnim jezikom ohranjajo in razvijajo svojo skupno kulturno dediscino in naravne vrednote, ki pomembno oblikujejo identiteto tega kraskega prostora. Namen zbornika Kras med Stanjelom in Devinom je predstaviti naravo in nacin zivljenja tukajsnjega prebivalstva: zgodovino, etnologijo, umetnost in druge zanimivosti ter vas povabiti v posamezne kraske vasi obcine Komen in obcine Devin-Nabrezina, ki v svojih vaskih jedrih in okolici skrivajo cudovite sledi preteklih in sedanjih dogajanj. Zbornik je nastal v okviru cezmejnega evropskega projekta PHARE-CBC Slovenija/Italija: Razvoj turizma in s turizmom posredno povezanih dejavnosti med Stanjelom in Devinom, katerega glavni namen je bil povezati turisticno ponudbo dveh sosednjih cezmejnih obcin: obcine Komen na slovenski strani in obcine Devin-Nabrezina na italijanski strani in tako stopiti korak naprej pri skupnih prizadevanjih za preseganje posledic drzavne meje. K projektu sta kot partnerja pristopila tudi Slovensko kulturno drustvo Igo Gruden iz Nabrezine in Osnovna sola Antona Sibelja Stjenka iz Komna. Ucenci iz osnovne sole so v okviru etnoloskega krozka raziskovali in dokumentirali naravne in kulturne zanimivosti ter zgodovino nacina zivljenja po vaseh Komenske obcine, v obcini Devin-Nabrezina pa so to nalogo izvedli nekateri clani Slovenskega kulturnega drustva Igo Gruden. Spoznanja raziskovalnega dela ucencev in clanov so predstavljena pri opisih znamenitosti posameznih vasi, kjer se skriva se marsikateri nepredstavljen biser kulturne dediscine, ki pa je zal nedostopen oziroma precej zanemarjen. Zato upamo, da bo zbornik dostojno predstavil kraske posebnosti tujim obiskovalcem in da bo hkrati vzpodbuda lokalnemu prebivalstvu za boljsi odnos do naravnih vrednot in dediscine, ki so nam jo zapustili nasi predniki in ki naj ostane pomemben identifikacijski element pri ohranjanju in razvijanju kraske identitete v prihajajocih dneh.

Jasna Fakin

Domacinka iz Slivnega.

3

2. UVOD

Obmocje Obcin Komen in Devin-Nabrezina obsega zahodni del maticnega Krasa. Obalni pas se strmo dviga nad morsko gladino do 150 m visokega kraskega roba, kjer se zacenja kraska planota; le ob izviru Timave, kjer meji na naplavni ravninski svet, se postopno niza. Preko planote se bocita dva niza vzpetin: zahodni rob Volnisko-Taborskih brd in jugovzhodni rob Trsteljskih brd, nakar se relief naglo zniza v smeri proti strugama Branice in Rase.

Obcina Komen

Komenska obcina obsega 103 km² povrsine, od slovensko-italijanske meje, kjer meji z obcino Devin-Nabrezina, do Braniske doline na severnem robu Krasa, kjer se obmocje nadaljuje v Vipavsko dolino in meji z obcinami Miren-Kostanjevica, Nova Gorica, Ajdovscina in Vipava na slovenski strani in obcino Doberdob na italijanski. Na juzni strani jo v Sloveniji omejuje se obcina Sezana, v Italiji pa obcina Zgonik. Sestavlja jo 35 naselij oziroma 20 vaskih skupnosti. Na kraski planoti so vaske skupnosti: Gorjansko, Brje pri Komnu, Brestovica pri Komnu, Klanec, Komen, Ivanji Grad-Zagrajec, Preserje, Volcji Grad, Sveto, Skrbina, Mali Dol, Tomacevica, GabrovicaColjava, Kobjeglava-Tupelce, Hrusevica, Stanjel, Kobdilj, Lukovec, v Braniski dolini pa krajevni skupnosti Gornja Branica in Lisjaki. Na celotnem obmocju zivi okoli 3515 prebivalcev (leta 2002). Sredisce obcine je naselje Komen, kjer je tudi obcinski sedez, zgodovinsko in arhitekturno najbolj poznan kraj pa je Stanjel, s starim utrjenim delom in grajskim kompleksom na gricu Turn. Vecina prebivalstva je zaposlena v okoliskih vecjih naseljih (v Sezani, Novi Gorici in Ajdovscini), del pa tudi v manjsih podjetjih v Komnu (v Aluminiju Opremi d.d, Aluminiju Montalu d. d., Iskri Avtoelektriki Livarni Komen d.o.o. ter manjsih privatnih obratih). V Komnu je tudi osnovna sola Antona Sibelja Stjenka, v Stanjelu pa njena podruznica. V obeh krajih sta tudi vrtca za predsolske otroke. Vecina prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom kot dopolnilno dejavnostjo, v zadnjih letih predvsem z vinogradnistvom, ki postopoma izpodriva zivinorejo in poljedelstvo. Vedno bolj pridobivajo na pomenu tudi turisticne storitve, predvsem turisticne kmetije, vinotoci in `'osmice'', nekaj druzin pa za turisticne namene oddaja tudi prenocisca.

Za razliko od Krasa Branisko dolino preplavljajo stevilni pritoki reke Vipave. (Reka Branica v blizini vasi Cipnje, v Zavivalci).

Obcina Devin-Nabrezina

Devinsko-nabrezinska obcina pokriva 45 km² teritorija med Jadranskim morjem in slovenskoitalijansko mejo; na severozahodu meji na obcini Trzic (Monfalcone) in Doberdob/Doberdò, na jugovzhodu pa na obcini Zgonik/Sgonico in Trst. Ob obali lezijo vasi: Stivan/San Giovanni di Duino, Ribisko Naselje/Villaggio del pescatore, Devin/Duino in Sesljan/ Sistiana z Naseljem sv.

Z morja na Kras - kraski rob pri Sesljanu.

4

Mavra/Borgo San Mauro, na kraski planoti pa lezijo vasi: Medjevas/Medeazza, Cerovlje/Ceroglie, Mavhinje/Malchina, Vizovlje/Visogliano, Slivno/Slivia, Precnik/Precenico, Sempolaj/San Pelagio, Praprot/Prepotto, Trnovca/Ternova Piccola, Nabrezina/Aurisina in del Kriza/Santa Croce. Prebivalcev je okrog 9000 (leta 2004), priblizno polovica je avtohtonih, drugi pa so priseljeni v zadnjih petdesetih letih ali kot begunci iz sosednje Istre ali kot trzaski mescani, ki so si v tem predelu kupili zemljisce in zgradili hiso. Najvecja naselja so Sesljan, Nabrezina, kjer je upravno sredisce

Slikoviti devinski grad zdruzuje morje in Kras.

obcine, ter Devin, ki je zaradi gradu in mednarodne sole Jadranskega Zavoda zdruzenega sveta kulturno zarisce obcine. Obcina je po statutu dvojezicna, kar pomeni, da sta tako italijanscina kot slovenscina uradna jezika. Zato imajo vasi dvojno poimenovanje. Tudi sole so dvojne: stirje vrtci za slovenske predsolske otroke in stirje za italijanske, tri osnovne sole za slovenske ucence in tri za italijanske ter po ena nizja srednja sola za vsak ucni jezik. Podrocje je izrazito prehodno. Danes gre smer prehajanja skozi ozko grlo italijanskega drzavnega teritorija, po katerem so speljane vse ceste, avtocesta, zeleznica, vodovod, naftovod in drugo. V preteklosti pa je bila smer prehajanja pravokotna na danasnjo: povezovala je morje z notranjostjo. Prebivalci so zaposleni vecinoma v Trstu in Trzicu, priblizno 500 jih dela v tovarni papirja Burgo v Stivanu, pa tudi kamnarstvo daje zasluzek v domacem kraju. Razvito je vinogradnistvo, dobro deluje gostinska mreza, tudi ribistvo in nasadi skoljk.

Vas Skrbino obdajajo manjse vzpetine, kj se na drugi strani spuscajo v Vipavsko dolino (Skrbina).

5

Geoloski in geomorfoloski podatki

6

3. NARAVOSLOVNA SLIKA

Geoloski in geomorfoloski podatki

Ta svet je nastajal v obdobju med 137 do 50 milijoni let, ko so na kraskem obmocju in v obalnem pasu se valovila morja. Slednja so bila zdaj globlja zdaj plitvejsa, skoraj lagunska, morski bazeni so bili enkrat obseznejsi, drugic manjsi in polni zalivov. Na prehodu med juro in kredo se je morje za nekaj casa tudi oddaljilo z obmocja, a ga je pozneje spet zalilo. Tudi klimatske razmere so se veckrat spreminjale. V morjih so zivele razlicne rastline in zivali, ki so oblikovale organske usedline in omogocile nastanek bolj ali manj debelih apnencastih plasti. S spreminjanjem znacilnosti in velikosti morskih bazenov se je spreminjalo tudi zivljenje v njih. V dolocenem obdobju so prevladovale raznovrstne skoljke in polzi, drugic spet enocelicni organizmi, v globljih morjih je plavalo veliko vrst rib, v plitvih pa so rasli koralni grebeni, kakrsne lahko obcudujemo le v tropskih morjih. V plasteh sedimentov so se kot okamnine ohranili ostanki odmrlih rastlin in zivali, predvsem njihovi skeleti in apnencaste lupine. Ob koncu krede, ko je postalo delovanje gorotvornih sil izredno zivahno, so se zacele dvigovati Alpe. Reke so v komaj nastale gorske gmote zarezale doline in globeli, pri tem pa so odnasale ogromne kolicine materiala v morje in ga tu odlagale. Nakopiceni material se je obcasno odtrgal kot morski plaz in v obliki blatnih tokov zdrsel proti vecjim globinam. Ob umirjanju so se usedali najprej debelejsi, nato pa se drobnejsi delci in nastale so znacilne flisnate plasti z znacilnim sosledjem laporja in pescenjaka.Tektonske sile, povezane s pomikanjem afriske celine proti evropski, so pozneje dvignile in nagubale plasti, ki so nastajale na morskem dnu in so bile do tedaj v vodoravni legi, tako da so dosegle sedanjo usloceno lego. Mehka plast flisa je zdrsela prek dvigajocih se pobocij; na jugo-vzhodni strani je ustvarila gricevnate obronke trzaskega predmestja in ozek pas, ki obdaja previsne stene pod kraskim robom vse do Sesljana, proti severu pa Vipavsko dolino. Po ostankih in sledovih nekoc zivecih organizmov, ki so se v teh plasteh ohranili, lahko obmocje obcine Devin-Nabrezina in Komen razdelimo na sest clenov, ki jih pripisujemo sestim razlicnim sedimentacjiskim okoljem apnencaste plosce. Znacilni so predvsem apnenci, v katerih prevladujejo skoljke rudiste. Slednje so bile najpomembnejsi biograditelji karbonatnih plosc v zgornji kredi (65 milijonov let tega), ob koncu periode pa so izumrle. Imele so skoljko z dvema loputkama; spodnja, pritrjena na morsko dno, je imela obliko kravjega roga, druga, manjsa je kot poklopka zapirala skoljko. Zivele so v kolonijah in dosegle tudi vecje dimenzije (vec decimetrov). Rudiste pogosto nastopajo v sirokem teritorialnem pasu, ki ga zaznamujejo kamnolomi, v katerih pridobivajo kamen za gradnjo in za okras. Izredno zanimiv je clen temnih komenskih ribjih skrilavcev, ki so nastajali v starejsi kredni dobi. Poimenoval jih je Adolf von Morlot, avtor prve geoloske karte Krasa in Istre (1848). Prvi je o njih pisal J. Heckel leta 1850, nakar so jih preucevali najpomembnejsi evropski znanstveniki prejsnjega stoletja. Plasti komenskih ribjih skrilavcev so nastajale skupno z apnenci rozenci nekoliko dlje od obale, kjer je bilo morje globlje. Poleg stevilnih vrst rib so v njih odkrili prisotnost plazilcev, oklep zelve in ostanke organizmov, ki so sestavljali morsko favno tega obmocja pred 100 milijoni let. Te plastovite apnencaste sklade so domacini izkoriscali za kritje streh.Ko se je gmota krednih apnencev dvignila iz morja in je prisla v stik z atmosfero, so jo zaceli zrak in padavinske vode kemicno obdelovati, raztapljati in odplavljati kamnino. Povrsje se je zacelo nezadrzno nizati in v casu se je izoblikovala danasnja razgibana morfologija kraske planote z manjsimi grici, kraskimi polji in vrtacami ter z izrazitimi povrsinskimi kraskimi pojavi, kot so skavnice in ponvice, mikrozlebici in zlebovi, obsezne skraplje in grize. S sirjenjem in poglabljanjem razpok je voda ustvarila brezna in vrtace, v kraski notranjosti pa s kapniki okrasene jame. Preperevanju krednih apnencev gre pripisati tudi nedavno odkritje skeletnih ostankov hadrozavra pri Devinu, ki velja za enega najlepse ohranjenih dinozavrov v Evropi. Na kraskem svetu ni povrsinskih voda, saj po apnencastih skladih voda hitro odteka v zemeljsko notranjost, dobro pa je razvit sistem podzemskih tokov. Flis je nepropusten; kjer se slednji stika z debelimi skladi apnenca, podtalnica pronica na dan v obliki kraskih izvirov. Enkraten primer takih vodnih tokov predstavljajo izviri reke Timave pri Stivanu.

Kamen, kamen, samo kamen...

7

Klimatske razmere Trzasko-komenski Kras lezi na severnem robu toplega morja, na severu in na vzhodu ga obdajajo gorske verige. Vpliv morja je mocno obcuten v obmorskem pasu, pronica pa tudi v notranjost hladnejsega celinskega obmocja. V Ribiskem Naselju je srednja letna temperatura 13.8° C, ko se povzpnemo preko kraskega roba, se temperatura takoj zniza za 2° C. V posebnih meteoroloskih pogojih piha v sunkih preko kraske planote v smeri proti morju ledeno mrzla burja, ki mocno izsusuje plitva kraska tla. Najmanj padavin belezimo v obalnem pasu (1075 mm), a ze na kraski planoti kolicina padavin naglo raste, v notranjosti dosega ze 1400-1500 mm srednjih letnih padavin. Trsteljska brda s svojo skromno visino (Trstelj, 643 m) zaustavljajo juzne dezevne oblake, zato je na tem obmocju kolicina padavin najvisja.

Rastlinstvo

Travniki predstavljajo pomemben element kraske kulturne krajine, poleg tega so pomemben vir biotske raznovrstnosti, saj na njih najdemo stevilne zivalske in rastlinske vrste (Lukovec).

Obalni pas pod Kraskim robom oznacujejo strmo padajoce navpicne stene in manjsa melisca. Zavarovane so pred burjo in izpostavljene soncnemu sevanju, neposredno pa jih ogrevajo se soncni zarki, ki se odbijajo od morske gladine, zato so v zavetnih legah nastale posebne mikroklimatske razmere. Rastlinje, ki se oklepa belih skal in se razrasca po ozkih policah in meliscih, predstavlja posebno obliko sredozemske makije. Najpogostejsa drevesna vrsta v tem sestoju je vednozeleni hrast ­ crnika (Quercus ilex). Med vednozelene trdolistnice in grmovnice pristevamo se zeleniko (Phillyrea latifolia), lovor (Laurus nobilis) in terebint (Pistacia terebinthus) ter ovijalke ostrolistni belus (Asparagus acutifolius), etruscansko kostenicje (Lonicera etrusca) in stevilne druge. Sredozemske rastline, ki sestavljajo jedro tukajsnjega rastja, dosegajo na teh osoncenih in zavetnih skalah trzaskega kraskega roba severno mejo svoje razsirjenosti. Znacilne so za celotno Sredozemlje od Grcije preko Dalmacije do Limskega zaliva v Istri, kjer nenadoma izginejo in se v sklenjeni obliki spet pojavijo na trzaski obali. Ob njih se razrascajo nekatere kraske vrste ilirsko-balkanskega izvora, vezane izkljucno na apnencasto podlago. Mednje pristevamo crni gaber (Ostrya carpinifolia), mali jesen (Fraxinus ornus) in ruj (Cotinus coggygria). Sozitje med sredozemskim rastjem in kontinentalnimi vrstami daje zdruzbi poseben pecat. Omenjeni sestoj, ki se je ohranil kot osamljen otok, je v toplejsih klimatskih razmerah nedvomno porascal sirse krasko obmocje, ob poslabsanju splosnih klimatskih razmer pa se je ohranil le tam, kjer prevladujejo posebni mikroklimatski pogoji, vendar ni sposoben razvoja in sirjenja, zato ga oznacujemo kot `'reliktno zdruzbo''. Na skalnem okolju uspevajo tudi nekatere zanimive rastlinske vrste, kot so npr. v zgodnji spomladi cvetoci wulfenov mlecek (Euphorbia wulfenii). Tudi to pristevamo med sredozemske rastline. Juzno od Brijonskih otokov je kar pogosta, izogne se zahodni Istri ter se spet pojavi na trzaski obali. Zanimiva je tudi iz zive skale rastoca piramidasta zvoncnica (Campanula pyramidalis), ki pozene poleti tudi 2,5 m visoka cvetna stebla. Na skalah pri Devinu raste tudi najdragocenejsi endemit trzaskega Krasa, kraski glavinec (Centaurea kartschiana), ki ima izredno omejen areal in uspeva le na tem obmocju.

Krasko gmajno v jesenskem casu toplo obarva ruj (Cotinus coggygria).

Brz ko se povzpnemo preko nabrezinskega roba, se nam odpre nov svet. Sredozemsko rastje nenadoma izgine, predstavi se nam prava kraska pokrajina. Kraski rob je namrec geoloska, geomorfoloska in klimatska locnica. Razlicni dejavniki okolja, ki vplivajo na razsirjenost in na migracijske procese posameznih rastlinskih in zivalskih vrst ter na strukturo zdruzb, so tu zacrtali mejo med dvema svetovoma: sredozemskim in celinskim. Na Kraski planoti danes prevladuje submediteranski gozd, svetal, nizek, nesklenjen, prej grmicast kot gozdni sestoj. Poleg crnega gabra (Ostrya carpinifolia) in puhastega hrasta (Quercus pubes-

8

cens) najdemo tu se mali jesen (Fraxinus ornus), maklen (Acer campestre), ruj, reseljiko (Prunus mahaneb) in druge vrste grmov. V rastlinsko odejo so vtkani vecji ali manjsi sestoji crnega bora (Pinus nigra). Slednjega je zasadil clovek, saj je bil Kras v preteklih stoletjih, pa vse do polovice prejsnjega, prava kamnita puscava. Clovek je od nekdaj vplival na okolje in ga spreminjal. Domnevajo, da je bil Kras v davni preteklosti porasel z mogocnimi hrastovimi gozdovi, ki so jih zaradi uporabe lesa, pozigov za pridobivanje orne zemlje in pase skoraj v celoti iztrebili. Nastali so kraski pasniki ­ travniki z izjemno floro. Zaradi opuscanja pase in secnje pa se je zacelo sredi prejsnjega stoletja naglo zarascanje kraske gmajne. Ta visoko specializirana tipicna travniska zdruzba, kjer se mozaicno prepletajo travniki, pasniki in gozdni obronki, se je izoblikovala pod vplivom pase na izredno skromni plasti prsti, med golimi skalami. Odlikuje jo izjemno bogata flora. Rastlinske vrste, ki jo sestavljajo, uvrscamo med tipicne kraske vrste, mnoge med njimi so endemicne. Gmajna cveti od zgodnje spomladi, ko pozenejo progasti zafran (Crocus reticulatus), trzaski svisc (Gentiana tergestina) in tommasinijev prstnik (Potentilla tommasiniana), preko pomladnih in najtoplejsih susnih masecev do poznega poletja, ko se razcvetita ametistna mozina (Eryngium amethystinum) in oranzno rdeci gladki mlecek (Euphorbia nicaensis). Pestrost rastlinske odeje bogatijo stevilne vrtace razlicnih velikosti in oblik. Nekatere so obdelane. Vrtace predstavljajo svojstveno okolje, saj se v njih vzpostavi posebna, od bliznjega okolja neodvisna krajevna klima, ki pogojuje vegetacijo. Na sencnih, hladnejsih pobocjih vrtac se je razvil primorski gozd belega gabra. Poleg graditelja zdruzbe, belega gabra (Carpinus betulus), so v drevesnem sloju prisotni se graden (Quercus petraea), cer (Quercus cerris) in lipak (Tila cordata). Posebno zanimiva je tudi gozdna podrast, ki jo sestavljajo predvsem zgodnje spomladne vrste, kot so: zvoncek (Galanthus nivalis), trobentica (Primula vulgaris), vetrnice, jeternik (Hepatica nobilis) in druge vrste; podrast, ki je znacilna za bukove gozdove. V popolnem nasprotju s kraskim svetom je obmocje reke Timave. Sledna izvira pri Stivanu. Po dolgem podzemnem toku privrejo njene vode na dan izpod kraskih skal. Od tod tece po povrsju; njena pot je kratka, vendar ustvarja svojstveno okolje. Recni tok obdaja gosta obrezna vegetacija, ki jo sestavljajo topoli in vrbe. Posebno zanimivost predstavljajo tudi manjsa vodna okolja na Krasu, kot so npr. kali. Slednje je clovek zgradil, da bi zagotovil zivini pitno vodo. Ohranjeni kali predstavljajo pomembno obogatitev biotske raznolikosti.

Marjetica - "ivanjscica" (Bellis perennis) na travniku.

Reka Timava v Stivanu.

Zivalstvo Geografska lega in velika geomorfoloska raznolikost obravnavanega podrocja, posebne klimatske razmere, pa tudi znacilna rastlinska odeja so omogocile nastanek posebnih ekoloskih nis, v katerih so nasle svoj zivljenjski prostor stevilne, tudi redke zivalske vrste. Prav v pestrosti vrst se odraza posebnost obmocja, pri tem pa gre podcrtati se dejstvo, da v posameznih okoljih domujejo v soseski toploljubne zivali s tistimi, ki jih obicajno srecamo v gorskem svetu. Na obalnem pasu je naslo svoj zivljenjski prostor veliko sredozemskih zivalskih vrst. Med pticami naj omenimo puscavca (Monticola solitarius), zametno penico (Sylvia melanocephala) in tascicno penico (Sylvia cantillans); slednji gnezdita v sredozemskem grmovju; ter spanski kupcar (Oenanthe hispanica), ki zivi obicajno v puscavskem svetu Severne Afrike, je nasel tudi tu za zivljenje primerno okolje. Na navpicnih skalah obalnega pasu gnezdi ze dalj casa tudi krokar (Corvus corax), ki je sicer razsirjen v Dalmaciji. Na soncnih, z grmovjem poraslih obalnih pobocjih srecamo tudi stevilne plazilce, med katerimi naj omenimo crnopikcasto kuscarico (Algyroides nigropunctatus), ki zivi v sirokem pasu vzdolz Jadrana od Istre do severovzhodne Grcije in Jonskih otokov. V borovih panjih tik nad Kraskim robom pa gnezdi copasta sinica (Parus cristatus), ki se obicajno zadrzuje v iglastih gozdovih gorskega sveta vse do drevesne meje.

Novo zivljenje med grozdi.

9

Izredno pester zivljenjski prostor nudi tudi Kraska planota. Vendar z zarascanjem gmajne izginjajo nekateri pomembni zivljenjski prostori, drugi se sirijo ali nastajajo novi; ob tem pa se spreminja tudi sestav kraskega zivalstva. Tako je v zadnjih desetletjih izginilo kar 10 za gmajno znacilnih vrst ptic gnezdivk. Povecala pa se je prisotnost ujed, npr. kragulja (Accipiter gentilis), navadne kanje (Buteo buteo) in skobca (Accipiter nisus). Tudi zolne postajajo vse pogostejse, v listnatih gozdovih, ki segajo skoraj do morja, se je pojavila tudi crna zolna (Dryocopus martius). Zjutraj in ob mraku veckrat opazimo srno (Capreolus capreolus) na pasi. Ta je nas najvecji, pa tudi najstevilcnejsi sesalec, cetudi so pred kratkim pri Medjevasi zasledili prisotnost gamsov (Rupicapra rupicapra). Vse redkeje srecamo poljskega zajca (Lepus europaeus), ki ljubi obsirne travnate povrsine in mu s krcenjem gmajne primanjkuje zivljenjskega prostora. Tudi lisico (Vulpes vulpes) in jazbeca (Meles meles) vidimo obcasno in nista redka. Veliko je tudi malih sesalcev, med katerimi moramo omeniti beloprsega jeza (Erinaceus concolor), ki zivi v vzhodnih predelih srednje Evrope vse do nasega obmoca. Prisoten pa je tudi evropski jez (Erinaceus europaeus), ki preko Apeninskega polotoka prodira vse do nas Omeniti moramo se izredno bogastvo zuzelk, predvsem metuljev, ki so z napredovanjem gozda cedalje bolj ogrozeni. Zaradi naglega zarascanja travniskih povrsin belezimo tudi nagel upad modrasa (Vipera ammodytes). V stevilnih kraskih jamah domujejo tudi razlicne vrste netopirjev.

Cvetoci ruj (Cotinus coggygria) v mesecu juniju.

Kamnita pokrajina v okolici Sesljana. Znacilen crni bor (Pinus nigra) je bil umetno posajen s pogozdovanjem Krasa.

Skalnata stena z zlebici.

Dolina reke Branice.

10

Zgodaj spomladi zacveti progasti zafran (Crocus reticulatus).

11

12

4. ZGODOVINSKI PREGLED

Prazgodovina

Kraski kraji in sirsa okolica so bili zaradi ugodne zemljepisne lege ob sticiscu med Sredozemljem in alpskim svetom ter med vzhodno in jugovzhodno Evropo nepretrgoma naseljeni od starejse kamene dobe. Arheologi so izkopanine, ki pricajo o prisotnosti cloveka na tem obmocju, izkopali pod skalnim previsom pri Vizovljah/Riparo di Visogliano, kjer so nasli zivalske in cloveske ostanke stare od 500.000 do 700.000 let. Iz srednje kamene dobe so ostanki clovekovih kosti, ki so jih dobili v dveh jamah pri Praprotu: v Katrni pejci/ Caverna Caterina in v Stenasci/Grotta dell'Edera. Iz bakrene dobe pa so sledovi v Podganji jami v Coljavi pri Gabrovici, kjer so nasli obilo loncevine in keramike. Do bronaste dobe so ljudje vecinoma ziveli v jamah in spodmolih, pred okrog 3500 leti, v casu, ko so se razna plemena selila iz vzhoda proti zahodu, pa se je clovek iz jam preselil na utrjene visinske naselbine ­ gradisca, za katere je bilo gricevnato in kamnito krasko povrsje kot nalasc, da se je clovek uspel zascititi. Prva gradisca zasledimo ze v srednji bronasti dobi, nastajala pa so se vse do zelezne dobe, oziroma do prihoda Rimljanov. Zgrajena so bila iz kamnitega obzidja, katerega oblika, sirina in visina so bili odvisni od morfologije terena ter od namembnosti naselbine; dobro so bila utrjena predvsem na tistih delih, ki so bili lazje dostopni, drugod pa je mejo loceval navaden odebeljen zid, katerega razvaline se danes dajejo pokrajini poseben pecat. Znotraj obzidja so prevladovale stirioglate koce, grajene iz kamna ali iz vej, z bivalnim prostorom, ognjiscem in prostorom za shrambo. Za kulturo utrjenih naselij je znacilen tudi skeletni pokop v druzinskih gomilah, vedno izven gradisca, ali v druzinskih grobnicah. Natancno ni znano, kdo so bili prvotni prebivalci gradisc; rimski viri navajajo, da so v njih prebivali Histri, ljudstvo ilirskega izvora. Na obmocju devinsko-nabrezinske obcine belezimo 12 gradisc, od katerih je najbolj znan in tudi raziskan Slivenski Gradec/Castelliere Carlo De Marchesetti, imenovan po Carlu Marchesettiju (1850-1926), ki je vec let posvetil tamkajsnjim izkopavanjem, v komenski obcini pa je najvecje gradisce v Volcjem Gradu, manjsa pa so v blizini vasi Ivanji Grad, Sveto, Skrbina, Hrusevica, Kobdilj in Stanjel. Redkokdaj je bilo gradisce pozidano in naseljeno se v srednjem veku.

Antika

Rimljani so prvic prodrli v nase kraje leta 178 pr. Kr. Tedaj so prekoracili reko Timavo z namenom, da porazijo in podjarmijo Histre in s tem utrdijo svoje vzhodne meje. Najbolj razvito mesto v blizini je bilo Oglej (Aquileia); od tu so se vile vazne poti tako proti Rimu kakor proti severu in vzhodu. Cez Kras je bila speljana Via Gemina, ki je povezovala Oglej s Panonijo oziroma s Kvarnerjem. Blizu Stivana (Fons Timavi) se je namrec cepila, en del je vodil skozi Medjevas, Brestovico, Komen, Stanjel in Branik do Vipavske doline ter dalje proti Ljubljani; drugi del pa je peljal mimo Nabrezine in Proseka/Prosecco do Bazovice/Basovizza in od tam proti Reki in Dalmaciji. V tem obdobju je bil Stivan pomembno pristanisce, kjer je se videti mozaike nekaterih rimskih vil in vecjih zgradb, kot na primer toplice onkraj Moscenic/Moschenizze, tempelj posvecen boginji Spes Augusta, Diomedov tempelj, podzemno Mitrejevo svetisce, rimsko utrdbo v Devinu in postni urad Mansio Romana ob cesti Gemina. Izvir reke Timave pa omenjajo tudi nekateri rimski pisatelji, pesniki in zgodovinarji, med njimi tudi rimski zgodovinar Plinij, ki v svojih delih govori o znanem vinu Pucinum, ki so ga pridobivali na tem podrocju.

Ostanki prazgodovinskega gradisca (Debela griza pri Volcjem Gradu).

13

Cava Romana, najvecji kamnolom v Nabrezini.

Velikega pomena so bili v tistih casih se kamnolomi v Nabrezini in drugod po Krasu, iz katerih so Rimljani pridobivali kamen za gradnjo vecjih mest in se posebno Ogleja. V nabrezinskem kamnolomu Cava Romana so se danes prepoznavni znaki rocnega klesanja v zivo skalo. V rimskih vilah, ki so jih odkrili v Nabrezini in v Sesljanu, so verjetno prebivali lastniki kamnolomov. Rimska oblast se je na tem obmocju ohranila vse do 5. stoletja.

Srednji vek

V casu preseljevanja narodov so skoraj vsa barbarska ljudstva, ki so z vzhoda prodirala proti Rimu, sla po rimskih cestah preko tega obmocja. V 6. in 7. stoletju so se naselili Slovani. Ob severni obali Jadrana srecamo tudi Langobarde in Bizantince, ki so imeli oblast do prihoda Frankov v drugi polovici 8. stoletja. Pod njihovo upravo se je uveljavil fevdalni red in nosilci oblasti so postali najprej oglejski patriarhi. V 9. stoletju so obalo ogrozali dalmatinski in arabski gusarji ter nastajajoca Beneska republika. Najbrz izvirajo iz tega casa prvi spomini na "zamorce" in "Spance", ki jih pozna slovenska ljudska pesem, posebej tista o Lepi Vidi. Po unicujocem napadu Madzarov v 10. stoletju, ki so pustosili tudi po tukajsnjih krajih, so se ob oglejskih patriarhih vse bolj uveljavljali tudi goriski grofje in devinski grascaki. Oglejski patriarhi so v 11. stoletju podelili znamenito stivansko cerkev benediktinskemu samostanu sv. Martina v Belligni juzno od Ogleja, kateremu so podelili tudi nekatere kraske vasi (Mavhinje, Brestovica pri Komnu). Stivanska cerkev in benediktinski samostan sta predstavljala sredisce za pokristjanjevanje vzhodnih dezel ze od 5. stoletja dalje, vendar sta bila veckrat porusena zaradi barbarskih napadov; pred Avari (Obri) so menihi skrili relikvije sv. Janeza in drugih treh svetnikov tako dobro, da so jih nasli sele petsto let kasneje, oktobra 1113, in takrat so zgradili vecjo baziliko s tremi ladjami. Po obsegu je bila verjetno podobna sedanji cerkvi, ki so jo postavili devinski grofje Wallsee med leti 1399 in 1472. Skozi ves srednji vek so stivanski menihi opravljali misijonsko delo na Krasu in dalec v notranjosti. Znamenita je bila samostanska knjiznica, v kateri je nastalo vec dragocenih rokopisov, med njimi sedem evangelijev sv. Marka, ki se danes hranijo deloma v Cedadu (Cividale), nekaj v Benetkah in nekaj v Pragi. Posebno zanimivi so rokopisi, ki so nastali med 8. in 10. stoletjem in v katerih so zabelezena osebna imena znamenitih romarjev, ki so potovali skozi te kraje, med njimi bolgarski kralj Mihael, slovenska kneza Pribina in Kocelj ter se drugih 280 pomembnih popotnikov razlicnih narodnosti. Pod oglejski patriarhat je spadal tudi benedektinski samostan v Rozacu (Rosazzo) blizu Cedada 14

Grb druzine Thurn und Taxis nad vhodom v novi devinski grad.

(Cividale), kateremu so pripadale nekatere kraske vasi (Gorjansko, Gabrovica). Goriski grofje so imeli veliko posesti predvsem na severnem in severozahodnem delu Krasa (Stanjel, Tomacevica, Skrbina in druga), grofje iz Devina pa predvsem na juznem, jugozahodnem in vzhodnem delu. Leti so si prizadevali dobiti tudi patronat nad Stivanom zaradi velikih posestev, ki jih je imela cerkev, pa tudi zaradi zivahnega pristanisca in prometa, letnih sejmov, posebno konjskih, zaradi mostnin, mitnin, carin in zaradi mlinov, zag in torkel na Timavi. To jim je uspelo okrog leta 1290 in od tedaj sta njihova vplivnost in moc stalno narascali. Zaradi oblasti nad stivanskim pristaniscem so grofje vseskozi prihajali v spopad s Trstom in Benetkami, zato so se podvrgli Habsburzanom, ki so jim v ta namen poverili nekaj vaznih sluzb, med drugim tudi glavarstvo v Trstu, ko se je mesto leta 1382 prostovoljno podredilo avstrijskim vojvodom, da bi se resilo beneskih napadov. Odslej sta mesto Trst in tudi devinsko gospostvo ostala pod Habsburzani vse do prve svetovne vojne. Trst se je v tem casu mocneje povezal s svojim zaledjem in pospesil razvoj prevoznistva (furmanstva), povezanega s pomorskim prometom, in s tem omogocil razvoj trgovine. Kras je bil razmeroma dobro opremljen s cestami, kar izpricujejo tudi mitnice (Brestovica pri Komnu), ki so delovale na poteh proti morju. Zadnji predstavnik rodu Devincev je bil Hugon VI. (1344-1390). Njegova posest je obsegala poleg glavarstva Devin (spodnja Vipavska dolina, Goriski Kras, Stivan, Devin, Prosek/Prosecco, Komen, Tomaj in Storje) se glavarstvi Senozece in Prem, grad Gotnik s posestvom ter mesto Reka. Ta posest je leta 1399 presla v roke svabske rodbine Walsee, zadnji med njimi pa jo je prodal Habsburzanom. Nato so se zvrstili razni oskrbniki, posebno druzina Hofer, ki se je odlikovala v bojih z Benecani ter v tezkem 15.stoletju. Pojavijo se Turki, prvic ze leta 1469, nato skoraj vsako leto do prve polovice 16. stoletja. Pred njimi so se ljudje skrivali v jame in gozdove, ali v za te namene zgrajene tabore. Konec 14. stoletja in v 15. stoletju je te kraje prizadelo se vec nesrec, vendar kljub zelo tezkim razmeram ni prislo do vecjih kmeckih uporov. Znano je le, da so se leta 1587 uprli podlozniki v Stanjelu. Medtem se je rodbini Hofer pridruzila rodbina Della Torre Valsassina, kar je se utrdilo devinsko grofijo. Srednji vek se na Krasu koncuje s propadom dinastije goriskih grofov leta 1500, katerih dedici so postali Habsburzani, vendar so se morali zanjo spopasti z Benesko republiko v dveh habsbursko-beneskih vojnah. Prva se je zacela 1508 in je s presledki trajala do 1521; ta se je delno odvijala tudi na Krasu; Benecani so osvojili gradove Rihemberk, Stanjel, Devin in prisli tudi v Trst. Premirje v Wormsu je namenilo predelom severozahodnega Krasa vlogo mejnega ozemlja z Benesko republiko, Habsburzani pa so ohranili gorisko dediscino v svojih rokah. Tudi druga avstrijsko-beneska vojna (1615-1618) ni obsla Krasa in je zelo prizadela ljudi in kraje, ni pa prinesla nobenih ozemeljskih sprememb.

Novi grad v Devinu.

Novi vek

V 16. stoletju se je tudi v teh krajih razmahnilo protestantsko gibanje, proti kateremu so habsburski vladarji zelo ostro nastopili in gorece podpirali protireformacijo. Tedaj se je v barocnem slogu obnovilo in razsirilo veliko cerkva, v Devinu pa je nastal samostan servitov, ki je skrbel za solanje plemiskih sinov. Tu je nastal prvi italijansko-slovenski slovar (Vocabolario italiano e sclauo), ki ga je sestavil in objavil brat Gregorio Alasia da Sommaripa leta 1607. Slovar predstavlja prvi primer slovenskega knjiznega ustvarjanja na Krasu; dolgo casa ni imel posne15

movalcev, sele leta 1749 je stanjelski zupnik Jozef Cusani izdal knjigo Umirajoci kristjan (Christianus moribundus), ki vsebuje tudi slovenska besedila. Kot pomembni osebnosti protireformacije sta iz nasih krajev izvirala tudi dva ljubljanska skofa: sesti ljubljanski skof Konrad Glusic iz Komna (skof v letih 1571-1578) in osmi ljubljanski skof Janez Tavcar iz okolice Stanjela, najverjetneje iz Hrusevice (skof v letih 1580-1579). Od 16. do 18. stoletja so v Stanjelu pomemben pecat zapustili grofje Cobenzli, ki so od Habsburzanov dobili grad v Stanjelu; ta je postal sredisce njihove posesti na Slovenskem ozemlju. Zasloveli so zlasti v 18. stoletju, ko so dosegli pomembne drzavniske funkcije. V 17. in 18. stoletju so kraje zajeli kmecki nemiri; znano je, da se leta 1655 uprejo kmetje v Stanjelu in Komnu; najvecji upor pa zajame te kraje sele leta 1713 v velikem tolminskem puntu, ki se je iz Posocja razsiril tudi na Kras in zajel zlasti gospostva Rihemberk, Stanjel, Devin, Podgrad, Socerb in Svarcenek. Podlozniki so se grofom upirali zaradi visokih davkov, prekomernih dajatev in tlake, vendar so oblasti upor zadusile in do vecjih sprememb ni prislo. Le-te so se pojavljale sele z modernizacijo habsburske monarhije, ko je Karel VI. zacel z gospodarsko

Zelezniski viadukt v Nabrezini je nastal z gradnjo juzne zeleznice, ki je poleg gospodarskega razvoja Trsta mocno zaznamovala tudi pokrajino in nacin zivljenja okoliskih vasi.

in druzbeno prenovo in v zacetku 18. stoletja podelil Trstu in Reki naziv prostega pristanisca. Z razvojem pristanisca v Trstu je stivansko pristanisce zacelo propadati. Na Krasu se je okrepilo prevoznistvo, z merkantilizmom pa se je zacel tudi razvoj kmetijstva. Reforme Marije Terezije v drugi polovici 18. stoletja so se dodatno izboljsale stanje kmetov. Pomemben pecat je zapustil tudi njen sin Jozef II., ko je s posebnim odlokom leta 1782 posegel na cerkveno podrocje in ukinil mnogo samostanov in cerkva; tako so leta 1786 ukinili samostan v Devinu. V cerkvenem oziru je ze leta 1751 prislo do ustanovitve Goriske nadskofije, ki je skupaj z Videmsko nadskofijo prevzela dediscino oglejskega patriarhata in je pokrivala vecji del slovenskih dezel. V naslednjih dveh stoletjih so se meje cerkvene jurisdikcije precej spreminjale in danes pripada komensko podrocje Koprski skofiji, obmocje devinsko-nabrezinskih vasi pa se vedno Goriski nadskofiji. V prelomnih letih francoske zasedbe (1809 ­ 1813) in po njenem padcu so habsburske pos16

esti na Krasu pripadale trzaskemu guberniju, ki so mu bila pridruzena se ozemlja Goriske in Gradiscanske. V 19. stoletju je pomemben vpliv na modernizacijo kraskega gospodarstva imel razvoj Trsta, najvecjega pristanisca monarhije in pomembnega industrijskega sredisca, ki ga je leta 1857 dosegla tudi Juzna zeleznica. S svojim blagostanjem in mestnim nacinom zivljenja je deloval kot privlacna sila, ki je okoliskim prebivalcem omogocala stalen zasluzek. Pomembnejsa industrijska centra sta postala tudi Trzic (Monfalcone) in Nabrezina, kjer so ponovno zaceli sistematicno izkoriscati kamen. V kamnolomih je dobivalo zaposlitev po vec tisoc delavcev od blizu in dalec; manjsi kamnolomi pa so bili tudi po ostalih kraskih vaseh, npr. v Gorjanskem, Rubijah, Gabrovici in drugod. Leto 1848 predstavlja pomembno prelomnico, saj je bila z ukinitvijo fevdalnega reda kmetu dana zemljiska odveza. Zaradi odkupa zemlje in s tem zadolzevanja manjsih kmetij, se je stevilcno povecal najnizji socialni razred, tako imenovan `'vaski proletariat'', na drugi strani pa so spremembe prinesle vzpon `'vaskih mogotcev''. Hkrati so v vasko skupnost zacele vdirati mescanske navade, ki so jih prinasali tako delavci, ki so bili zaposleni v trzaskih tovarnah, kot mescani, ki so kot turisti prihajali na `'poletno svezino'' in v neokrnjeni kraski naravi prezivljali poletne pocitnice. V 19. stoletju se je v krajih ob morju mocno razsiril ribolov, s katerim so se ukvarjali predvsem Devincani, Vizovci, Nabrezinci in Krizani. Devinski grof je posebej najemal ribice za tunolov, ki mu je prinasal velike dobicke. Slovenske ribice pa je najemal tudi kot pomorscake za tovorne ladje. Na spremembe druzbenega stanja in razkroj kolektivne vaske srenje ter oblikovanje moderne druzbe je vplivala tudi ustanovitev obcin, kot najmanjsih upravnih enot, kjer so delovna mesta opravljali ljudje iz tujih krajev Avstro­Ogrske. Devinska kronika belezi tedaj tudi narodnostna trenja in sicer leta 1889, ko je Lega Nazionale dala zgraditi prvo italijansko solo. Krajani so se temu z zupanom na celu odlocno uprli. V zvezi s kamnarsko dejavnostjo in s prometom, ki se je razvijal najprej po cesti, kasneje pa z Juzno zeleznico, se je razvila tudi gostinska dejavnost, predvsem v Devinu in Nabrezini; v Sesljanu pa je zazivel prvi turizem s hoteli in kopalisci v zalivu. Konec 19. stoletja je zaznamovalo se dejavno politicno gibanje in krepitev slovenske narodne zavednosti v obliki politicnih drustev, ki so propagirala Zedinjeno Slovenijo, vkljucno s Trstom in Gorico. V tem obdobju so se po vaseh ustanavljale tudi osnovne sole (v Stanjelu ze leta 1805) in stevilna prosvetna, sportna in druga drustva, ki so s svojim narodnostnim ozavescanjem delovala se po prvi svetovni vojni, vse do leta 1927. Gospodarski in druzbeni razvoj je prekinila vojna napoved Italije Avstro-Ogrski v maju 1915.

Prva svetovna vojna

Vecina vasi je vojno prezivela v zaledju. V strahu, da se fronta ne bi pomaknila v notranjost, so krajane izselili na Stajersko in Dolenjsko, nekateri pa so odsli v begunstvo v Nemcijo. Po vaseh so bili avstro-ogrski vojaki, tu so bile bolnisnice (tudi v cerkvah), padle vojake so sprva pokopavali v blizini pokopalisc, po vojni pa so uredili vecja avstro-ogrska vojaska pokopalisca, kot so npr. v Gorjanskem, Nabrezini, Brjah, Svetem, Stanjelu... Posmrtni ostanki italijanskih vojakov so bili po vojni preneseni v tri velike kostnice (Kobarid, Oslavje/Oslavia, Redipuglia/Sredipolje). Vojna je se posebej prizadela kraje ob Grmadi/M.te Ermada ali Hermada, ki je veljala za avstrijski steber obrambe Trsta pred italijansko armado. Najhuje je bilo med enajsto sosko ofenzivo avgusta leta 1917. Italijanska vojska je namrec za vsako ceno hotela obiti Grmado preko naravnega prehoda od Jamelj/Jamiano mimo Brestovice pri Komnu do Komna. Avstrijci so jih ob vsakem napadu zaustavili, kar pa je terjalo na obeh frontah ogromno stevilo zrtev. Vasi okrog Grmade so bile do tal porusene. To velja se zlasti za Medjevas, Stivan, Cerovlje in Brestovico pri Komnu .

Dediscina soske fronte (avstro-ogrsko vojasko pokopalisce na Brjah pri Komnu).

17

Mocno poskodovan je bil tudi devinski grad. Dogodke na tem delu bojisca je v romanu Doberdob opisal slovenski pisatelj Prezihov Voranc. Poleg spomenikov in vojaskih pokopalisc, ki so posejana po vsem Krasu, nam vidne sledove vojnih dogajanj prikazujejo tudi kaverne. To so v skalo vdolbena skrivalisca za vojake ter skladisca za hrano in orozje. Vojaki so tu lahko preziveli vec dni, predvsem v casu, ko so pred zacetkom ofenzive sovrazniki prostor topnisko obstreljevali. Skrivalisca so bila opremljena z lezisci (pogradi), sanitarnimi prostori, dobro ventilacijo in razsvetljavo, najveckrat elektricno iz bliznjega agregata, pa tudi s svetlobo petrolejk, svec ali karbidovk. Za zaklonisca in skladisca pa so izkoristili tudi stevilne kraske jame. Primer sta kraski jami v okolici Brestovice: Grofova jama in "Valska jama". Zanimiva pa je tudi jama Pejca na Grmadi/ Grotta del M. Hermada, kjer so Avstrijci imeli v rovih svojo vojasko bolnisnico. Za potrebe oskrbe avstro-ogrskih vojakov na soski fronti so Avstrijci zgraili zeleznisko povezavo. Slabih 22 km dolga normalnotirna vojaska proga je vodila od postaje Dutovlje-Skopo do Kostanjevice na Krasu. Sla je tudi med vasmi Gabrovica, Komen in Sveto. Za prevoz streliva pa so med postajami Kreplje in Gorjansko zgradili ozkotirno poljsko progo za motorno vleko. Po vojni so iz rusevin vasi nastajale nove hise, povojno obnovo celotnega podrocja je vodil arhitekt Maks Fabiani. Tudi devinski grad so obnovili in grofje Thurn und Taxis, ki so se med vojno izselili na Dunaj, so se vrnili. V Stivanu je bila zgrajena nova cerkev, stare pa zaenkrat niso obnovili in tudi pokopalisce okoli nje so ukinili in pripravili novega v Brajdah med Stivanom in Devinom.

Vhod v kaverno v blizini Svetega.

Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno

Na podlagi tajnega Londonskega pakta iz leta 1915 so bili primorski Slovenci z Rapalsko pogodbo leta 1920 prikljuceni Kraljevini Italiji. S tem so bili loceni od ostalih Slovencev, ki so postali del novonastale Kraljevine SHS. Na prikljucenem obmocju je Italija ustanovila Julijsko krajino in vecji del zahodnega Krasa je prisel pod Gorisko pokrajino. Z razpadom avstro-ogrske monarhije so odpadli privilegiji pristanisca v Trstu, kar je pospesilo gospodarsko krizo, ki so jo najbolj obcutili zaposleni v trgovskem prometu in v prevoznistvu. Zaustavil se je dotok slovenskih delavcev iz zaledja, kar je za slovensko prebivalstvo pomenilo ponovno odvisnost od kmetijstva, ki pa je bilo ze v preteklosti razdrobljeno in revno.

Italijanska oblast je skoraj v vsaki vasi sezidala solo, kjer je potekal pouk v italijanskim jezidu (sola v Brestovici pri Komnu.

Italijansko politiko je po letu 1922 oznacevala fasisticna diktatura, ki je izvajala genocid nad Slovenci in Hrvati v prikljucenih dezelah; imenovali so jo etnicna bonifikacija ozemlja. V solah in uradih je bil ukinjen slovenski jezik, poitalijancili so imena naselij, imena ljudi, priimke, celo plemiski priimek Thurn und Taxis so leta 1929 spremenili v Torre e Tasso, od leta 1927 pa prepovedali kakrsnokoli politicno ali kulturno udejstvovanje. Posegli so tudi na cerkveno podrocje in zahtevali ukinitev slovenskih molitev, pridig in petja. Zaradi krivic in nasilja je marsikdo bezal v Jugoslavijo ali v Argentino, mnogo domacinov je bilo preganjanih, interniranih in zaprtih. Najbolj znana simbola nasilja sta prvi in drugi trzaski proces (1930, 1941). Marsikje se je sprozil aktivni odpor 18

prebivalstva proti fasisticnemu zatiranju. Razlicne pobude, ki so morale delovati v strogi ilegali, so se konec dvajsetih let (1927) zdruzile v tajni organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je z mrezo trojk in celic prepredla celotno Primorsko in je imela mocne povezave v Jugoslaviji. Velja za prvo antifasisticno organizacijo v Evropi. Leta 1941 se je TIGR spojil z Narodno-osvobodilno borbo (NOB).

Druga svetovna vojna

Spet je prisla vojna in z njo novo gorje. Fantje in mozje so bili vpoklicani v italijansko vojsko in v vojno mornarico, v Afriko, v Rusijo, v Albanijo, v Jugoslavijo. Po kapitulaciji Italije (1943) je na Krasu delovala novoustanovljena Kosovelova brigada, ob njej pa se Trzaski bataljon in Juznoprimorski odred ter obcasno tudi druge enote IX. korpusa. Partizanske vojaske akcije so seveda sprozile ukrepe italijanskih in nemskih vojaskih in policijskih oblasti; 26. in 27. 9. 1943 so Nemci pozgali vas Lukovec in delno vas Mali Dol, 15. 2. 1944 pa so to usodo dozivele vasi Komen, Divci, Tomacevica in se enkrat Mali Dol, saj so se nemski okupatorji in njihovi italijanski zavezniki mascevali za partizanski napad na kolono okupatorjevih vozil v Dovcah, v kraju med Komnom in Branikom, kjer danes stoji spomenik, posvecen padlim v bitki. 16. avgusta 1944 pa so bile pozgane stiri vasi pod Grmado: Medjevas, Cerovlje, Mavhinje in Vizovlje kot mascevanje za partizanski napad na zeleznisko progo pri Moscenicah/Lisert. Spominske plosce v vaseh opozarjajo se danes na ta dogodek. Iz pozganih vasi so prebivalstvo deportirali v internacijo v Nemcijo, zajeti partizani in civilisti pa so koncali tudi v unicevalnem taboriscu Rizarna v Trstu. Vojna se je koncala v Devinu tako, da so se Nemci 30. aprila 1945 zaprli v grad, medtem ko je XXXI. partizanska divizija prodirala od Nabrezine proti Trzicu (Monfalcone). Hoteli so se predati zavezniskim silam, ki so se ze blizale Soci. Novozelandske oklopne enote so se 1. maja 1945 srecale s partizani Gradnikove brigade, ki so osvobajali Trzic. Zvecer so prisli do Devina in Nemci so se predali njim. Tako je bilo konec vojne tudi na Krasu, toda sledilo je nemirno obdobje, ko so se krojile nove meje med evropskimi drzavami. Mnogi Slovenci in Italijani so bili takoj po vojni zrtve komunisticne revolucije, ko so brez sodb ali s sodbo po hitrem postopku izgubili zivljenje v kraskih jamah (fojbe).

Spomenik zrtvam druge svetovne vojne v Kobjeglavi.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Konec vojne je nase podrocje pricakalo z velikimi materialnimi in cloveskimi izgubami med borci, taboriscniki in prisilnimi delavci. Na vse te zrtve opozarjajo spomeniki in spominske plosce po nasih vaseh. V devinskem gradu so se nastanili visoki anglo-ameriski castniki in konec maja 1945 so se zaceli razgovori med generalom Morganom in jugoslovanskimi vojaskimi predstavniki glede umika jugoslovanskih cet iz Trsta. Junija 1945 so sporno ozemlje med rapalsko in avstrijsko-italijansko mejo iz leta 1915 razdelili na cono A pod upravo Zvezniske vojaske uprave in na cono B pod Vojasko upravo jugoslovanske armade. Vasi obcin Devin-Nabrezina in Komen so sprva spadale pod Anglo-amerisko zaveznisko vojasko upravo, vendar je mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu leta 1947, zacrtala novo mejo in ustanovila Svobodno trzasko ozemlje. Kras je tedaj presekala nova drzavna meja; majhen del je ostal v Italiji, nekoliko vecji v Svobodnem trzaskem ozemlju, tja so spadale vasi obcine Devin-Nabrezina, vecji del pa je pripadel Jugoslaviji in tja so pripadle vasi obcine Komen. Dokoncno mejo je postavil Londonski memorandum (1954) in takrat so prisle vasi obcine Devin-Nabrezina pod Italijo. Slovenci so v devinsko-nabrezinski obcini predstavljali 90% vecino. Etnicna podoba obcine se je zacela spreminjati sele s priseljevanjem istrskih beguncev v petdesetih letih. Zanje so zgradili 19

dve naselji: ob izlivu Timave v Bokadinu je nastalo Ribisko naselje sv. Marka/Villaggio del pescatore, v Sesljanu pa Naselje sv. Mavra/Borgo San Mauro. Stevilo prebivalstva v obcini se je podvojilo, etnicno razmerje pa se je prevesilo v prid italijansko govorecim. S kasnejso intenzivno urbanizacijo podrocja se je razmerje obeh jezikov se spremenilo: danes je tretjina prebivalstva se slovenskega, dve tretjini pa italijanskega. Na slovenski strani Krasa se je po vojni v duhu socialisticne revolucije zacela nova oblika komunisticnega gospodarstva in enopartijske politike. Ekonomski polozaj prebivalstva se je sicer precej izboljsal: gradila so se nova stanovanja, tovarne, sole itd., vendar je jugoslovanska politika ob geslu `'bratstva in enotnosti'' postopoma zatirala slovenski politicni, gospodarski in kulturni razvoj. To je leta 1990 pripeljalo do zmage novih demokraticnih sil na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji, do plebiscita o osamosvojitvi Slovenije in do nastanka nove slovenske drzave leta 1991. Z osamosvojitvijo Slovenije se je zacel uveljavljati demokraticni politicni sistem, trzno gospodarstvo in priprave na vstop v Evropsko unijo, kar se je zgodilo 1. maja 2004. To je se posebno pomemben mejnik za Kras, ki je bil petdeset let razdeljen med dve drzavi. S postopno ukinitvijo politicnih meja se ponovno kazejo moznosti za povezanost obale s kraskim zaledjem in za razvoj skupnega kraskega turizma in kulture.

...zidarji svobodni bomo gradili na zemlji tej rodni, v soncu svobode nov ustvarjali vek. (Igo Gruden).

20

Cvetoce cesnje.

21

22

5. POMEMBNE OSEBNOSTI MED STANJELOM IN DEVINOM

V nasih krajih so se rodili in ustvarjali tudi pomembni ljudje, ki so s svojim znanjem, vztrajnostjo, pogumom in trdim delo zapustili pomemben pecat v sirsem evropskem smislu v arhitekturnem in likovnem ustvarjanju, literaturi, pri duhovniskem in vojaskem poklicu.

MAKS FABIANI (Kobdilj 1865 ­ 1962 Gorica) arhitekt, urbanist, profesor, pisec strokovnih in

leposlovnih besedil, izumitelj, zupan Stanjela (1935 ­ 1945).

Maks Fabiani je poleg Jozeta Plecnika in Ivana Vurnika eden od utemeljiteljev slovenske arhitekture in urbanizma. Kot arhitekt in urbanist je deloval na podrocju nekdanje Habsburske monarhije, od Poljske in Ceske do Trzaskega zaliva. Bil je profesor na dunajski politehniki in je eden pomembnejsih soustvarjalcev dunajske secesije, na Dunaju poznan po stavbah Uranija, Artaria, Portois&Fix in drugih. Bil je tudi glavni ustvarjalec Hribarjeve popotresne Ljubljane, kot urbanist in kot arhitekt Hribarjeve hise, Krisperjeve hise in drugih stavb. Njegovo Porocilo k nacrtu obcne regulacije dezelnega stolnega mesta Ljubljane (1895) je prvi strokovni tekst iz podrocja urbanizma v slovenscini. Za dosezke v urbanizmu mu je Dunajska univerza leta 1902 podelila doktorat, ki je bil takrat prvic podeljen iz te teme. Po prvi svetovni vojni se je Maks Fabiani vrnil v Gorico, kjer je pet let vodil povojno obnovo v soski fronti prizadetih naselij od Bovca do morja. Kasneje se je vrnil v Kobdilj, od leta 1935 je bil zupan Stanjela, v tem obdobju je urejal Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt v Stanjelu. Po drugi svetovni vojni je zivel v Gorici, kjer je tudi umrl in bil pokopan. Leta 1984 so njegove posmrtne ostanke prenesli v druzinsko grobnico Fabianijevih na Kobdiljskem pokopaliscu. Do konca zivljenja je ostal aktiven kot arhitekt, urbanist in kot pisec. Kot strokovnjak je bil delezen stevilnih priznanj: vitez reda Franca Jozefa, vitez reda Pruskega Orla, vitez reda Rdecega Orla, vitez castne legije, komendnik reda sv. Stanislava, vojno odlikovanje, vitez reda italijanske krone, vitez reda za zasluge v Vatikanu, Grand prix in zlato odlicje na svetovni razstavi v Parizu, zlato odlicje za najboljso stanovanjsko in trgovsko hiso na Dunaju v letih 1911/12, Zlati doktorat leta1952 na Dunaju. Maks Fabiani je osebnost evropskega pomena, ki pripada tako avstrijski, kot italijanski in slovenski kulturi. V slovensko zgodovino se je zapisal kot avtor nekaterih znamenitih stavb, kot je bil Narodni dom v Trstu (pozgan leta 1920), Trgovski dom v Gorici, Jakopicev paviljon v Ljubljani (podrt v sestdesetih letih) in dekliski licej Mladika v Ljubljani. Po njem se imenuje po ena ulica na Dunaju, v Ljubljani, Trstu in Gorici. V Gorici so mu posvetili umetniski licej, v Trstu solo za geodete. Dunajska Tehnicna univerza mu je v atriju postavila portret v bronu. V Stanjelu se po njem imenuje sprehajalna pot.

Vila Storici - danasnja zdravstevena postaja s parkom v Komnu, delo Maksa Fabianija.

Lojze Spacal, Idila na gmajni, mesana tehnika, 1987 (Grad Stanjel, Galerija L. Spacala)..

23

ANTON MAHNIC (Kobdilj 1850 ­ 1920 Zagreb) skof, doktor teologije, profesor, pisatelj, kritik,

urednik.

Anton Mahnic je ena najpomembnejsih osebnosti v slovenskem kulturnem, politicnem in cerkvenem prostoru ob koncu 19. stoletja, po letu 1897 pa je odigral podobno vlogo na Hrvaskem. Znan je bil kot clovek izredno trdnih nazorov na vseh podrocjih svojega delovanja. Po gimnaziji in studiju teologije v Gorici ter doktoratu na Dunajski univerzi je leta 1881 zacel delati kot profesor na bogoslovju v Gorici. Po tem letu je bil urednik stevilnih revij: skofijski list Folium Periodicum, Soca, leta 1888 je zacel izdajati lastno revijo Rimski Katolik, v kateri je podajal svoje strogo katoliske poglede na druzbo, politiko in umetnost. V clankih je ostro napadel nekatere literarne ustvarjalce, posebej Josipa Stritarja in Simona Gregorcica, ocital jim je nazorsko nedoslednost, vpliv liberalizma, skepticizma in podobnih nekatoliskih nazorskih pozicij. S tem je v slovenskem kulturnem in politicnem prostoru sprozil javno debato in pospesil `'delitev duhov'', ki je pretrgala obdobje `'slogastva'' v takratni slovenski politiki. Leta 1897 je postal skof na otoku Krku. Ustanovil je katoliski list Hrvaska straza ter nekatere druge revije. Zunaj Hrvaske je pomagal ustanavljati hrvaska akademska drustva, dejaven je bil pri organizaciji izobrazevanja in zadruznistva na podezelju. Odlocno je nastopil v bran hrvaskega jezika v solstvu in staroslovanskega glagolskega bogosluzja v cerkvi. Leta 1902 je na Krku ustanovil Staroslovansko akademijo in postavil tudi tiskarno. Za svoje delovanje se je moral zagovarjati v Vatikanu. Bil je podpisnik Majniske deklaracije - pariski mirovni konferenci je poslal spomenico, v kateri se je zavzel za prikljucitev Jugoslaviji. Leta 1919 je bil zaradi svojega delovanja eno leto konfiniran v blizino Rima, kjer je hudo zbolel. Po vrnitvi v Zagreb je umrl. Njegove posmrtne ostanke so svecano prenesli iz Zagreba v stolnico na Krku. Literarno je zacel delovati ze v gimnazijskih letih. Njegovo znano leposlovno delo je crtica Kako je oce Kobenzl na Dunaj kraski sir nosil (1881). Bil je plodovit in vsestranski pisec, saj je odlicno obvladal pisanje razlicnih publicisticnih in drugih zanrov od esejev do humoresk in posebej ostrih satiricnih spisov. V notranjosti stanjelske cerkve je njegova spominska plosca, na fasadi zakristije iste cerkve pa od leta 2000 stoji njegov portret v bronu, delo Evgena Gustina. Na Krku ima svojo ulico in je hrvaski svetniski kandidat.

Spomenik Antonu Mahnicu na procelju cerkve v Stanjelu.

ANDREJ CEHOVIN (Dolanci 1810 ­ 55 Baden pri Dunaju) castnik avstrijske vojske, baron.

Andrej Cehovin je kot mlad topnicar sodeloval v bojih avstrijske armade v Italiji v revolucionarnih letih 1848 in 1849, predvsem v bitkah pri Montanari, Somma Campagni, Custozi, Mortari in Novari. S svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo in pogumom je veliko prispeval k avstrijski zmagi pod poveljstvom znamenitega marsala Radetzkega. V boju se je izkazal kot izjemno natancen topnicar, zanimiv pa je tudi dogodek iz bitke pri Mortari. Pred bitko je Cehovin splezal na drevo, da bi si dobro ogledal teren. Po nakljucju so prisli ravno takrat pod to drevo tudi italijanski castniki in Cehovin je lahko slisal njihov pogovor. Kasneje je v bitki uporabil te podatke in pripomogel k avstrijski zmagi. Za svoja junastva je prejel stevilna priznanja, veliko srebrno medaljo za hrabrost in veliko zlato medaljo za hrabrost. Leta 1850 mu je cesar Franc Jozef podelil najvisje vojasko priznanje - viteski kriz reda Marije Terezije. Takrat mu je bil tudi podeljen plemiski naslov barona. V naslednjih letih ga je toskanski nadvojvoda Leopold II.odlikoval z viteskim redom tretjega razreda, ruski car pa z viteskim redom sv. Jurija. Kot vojak je dosegel cin stotnika.

Spomenik Andreju Cehovinu v Dolancih.

Leta 1855 je zbolel in umrl na zdravljenju v zdraviliscu Baden v Avstriji, kjer je tudi pokopan. Leta 1898 so mu pred rojstno hiso v Dolancih postavili spomenik (glej Vaska skupnost Gornja Branica). Ob spominski svecanosti ob 140. obletnici njegove smrti, ki je bila v Dolancih 10. sep-

24

tembra 1995, so ga najvisji predstavniki slovenske vojske uvrstili med pomembne moze slovenske vojaske zgodovine.

LOJZE SPACAL (Trst 1907 ­ 2000 Trst, pokopan v Skrbini) slikar in grafik.

Lojze Spacal velja za enega najvidnejsih likovnih ustvarjalcev v povojnem slovenskem in italijanskem prostoru ter za svetovno uveljavljenega umetnika, ki je svoj ustvarjalni vrh dosegel v graficnih tehnikah, predvsem v linorezu in lesorezu. Ustvarjal pa je tudi v drugih tehnikah (olje, mozaik, tapiserija, freska) ter v razlicnih mesanih tehnikah (npr. kombinacija kiparstva- reliefa in slikarstva). Zapisal se je kot umetnik Istre in Krasa, saj je motive crpal iz teh dveh pokrajin in jih preoblikoval v lasten likovni jezik. Veliko casa je prezivel v svoji hisi v Skrbini na Krasu, kjer je na lastno zeljo tudi pokopan. Za svoje delo je prejel vrsto mednarodnih in nacionalnih (slovenskih in italijanskih) priznanj: Nagrada za grafiko na bienalu sodobne umetnosti v Sau Paulu v Braziliji (1953), graficni Grand Prix na Beneskem bienalu (1958), nagrada Predsedstva poslanske zbornice Italije (1968), Presernova nagrada za zivljenjsko delo (1974), trzaski Zlati sv. Just (1977), Zlata zvezda SFRJ (podelil J.B. Tito 1978), zlata medalja Trzaske pokrajine (1984), dopisni clan SAZU (1987), Jakopiceva nagrada (posthumno 2000) ter stevilna druga priznanja za umetniski opus. Sodeloval je na stevilnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji, Italiji in drugje po svetu. Stirikrat je sodeloval na Beneskem bienalu, redno je razstavljal na Ljubljanskem graficnem bienalu. Njegove slike in grafike so del stevilnih pomembnih galerijskih zbirk moderne umetnosti po vsem svetu, na Gradu Stanjel pa je od leta 1988 na ogled stalna razstava njegovih del.

Lojze Spacal, Nezna je noc, mesana tehnika, 1986 (Grad Stanjel, Galerija L. Spacal).

KAREL STREKELJ (Gorjansko 1859 ­ 1912 Gradec (Graz)) publicist, slavist, jezikoslovec

in narodopisec.

Rojstna hisa Karla Streklja v Gorjanskem.

25

S solanjem je zacel v Gorjanskem in nadaljeval v Gorici, kjer je koncal klasicno gimnazijo. Leta 1878 je odsel na Dunaj studirat slavistiko, klasicno filologijo in primerjalno jezikoslovje. Pri prof. dr. Miklosicu je 1884 zagovarjal doktorsko disertacijo o fonologiji narecja na goriskem srednjem Krasu. Leta 1886 je nadaljeval z raziskovanjem morfologije in naglasevanja kraskega narecja. Leta 1897 je na Univerzi v Gradcu postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim poudarkom na slovenskemu jeziku in slovstvu, leta 1906 je bil vodja seminarja za slovansko filologijo. Leta 1908 je na graski univerzi postal redni profesor. V Gradcu je poleg slovenskega jezika in knjizevnosti (kot prvi univerzitetni profesor je predaval slavistiko v slovenskem jeziku) predaval tudi staro cerkveno slovanscino in srbohrvascino. Leta 1879 je na Dunaju skupaj s slovenskimi studenti ustanovil Slovensko literarno drustvo, kjer so se ucili slovenskega pisanja. Bil je najodlicnejsi varuh lepote in cistoce slovenskega jezika. V slovenske kulturno-zgodovinski anale je zapisan tudi kot neprekosljiv pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Z zbirateljskim delom je zacel ze v srednji soli, ko je ruskemu profesorju J. Baudouinu de Courtenayu pomagal zbirati gradivo za zahodnoslovanska narecja in folkloro. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala v urejanje Slovenske narodne pesmi, ki so najprej izsle v dveh snopicih, po njegovi smrti pa je njegov ucenec J. Glonar uredil se dva snopica. Stevilo nabranih pesmi z napevi je do leta njegove smrti doseglo in preseglo stevilko 10.000. S tem monumentalnim delom je postavil znanstvene temelje slovenski etnologiji, predvsem pri uveljavljanju strokovnih vidikov in prijemov etnoloskega raziskovalnega dela, ki so se danes aktualni. V svoji znameniti Prosnji za narodno blago (1887) je klical k nabiranju in napovedal izdaje vseh vrst ustnega izrocila Slovencev. Po njem se imenuje osnovna sola v Sesljanu v Italiji in Kulturno drustvo Karel Strekelj iz Komna, ki se ukvarja z zbiranjem, zapisovanjem in prepevanjem ljudskih pesmi ter ljudskim plesom. V jesenskem casu se po njem podeljujejo Strekljeve nagrade, ki jo za svoje zivljenjsko delo dobi najbolj zasluzen zbiratelj slovenskega ljudskega blaga v pesmi in besedi. Na Strekljevi domaciji v Gorjanskem (h. st. 100) je od leta 1956 spominska plosca. Na osnovni soli v Sesljanu je bronasti kip, ki je bil postavljen leta 1979 ob poimenovanju sole.

IGO GRUDEN (Nabrezina 1893 ­ 1948 Ljubljana) pesnik, prevajalec, pravnik.

Igo Gruden je eden vidnejsih predstavnikov slovenske poezije iz casa prve polovice in sredine 20. stoletja. Vsebina njegovih pesmi zajema sirok spekter tem: od ljubezenske, eroticne lirike do domovinskih pesmi, najveckrat vezanih na rodni Kras. Nekatere njegove pesmi so dosegle izredno priljubljenost, saj so po svoji tematiki in predvsem po svoji clovecnosti blizu preprostemu cloveku. Igo Gruden je dokoncal gimnazijo v Gorici in se vpisal na studij prava na Dunaj. Tega je prekinila 1. sv. vojna, katere se je udelezil kot avstrijski vojak. Na fronti blizu Doberdoba je bil ranjen. Po vojni je dokoncal studij v Pragi in Gradcu. Zaradi nekaterih svojih pesmi se ni mogel vrniti na Primorsko in se je naselil v Ljubljani. Ob zacetku 2. sv. vojne je bil na italijanskem sodiscu v Ljubljani kot odvetnik, redni zagovornik slovenskih antifasistov. Zaradi svojega delovanja je bil interniran v razna taborisca v Italiji, pozneje pa na Rab. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot pravni referent na ministrstvu za prosveto. Umrl je po nenadni bolezni.

Spomenik Igu Grudnu v Nabrezini.

Bil je izredno ploden pesnik, saj je v petih pesniskih zbirkah za odrasle in eni za otroke objavil okoli 1000 pesmi. Ustvarjati je zacel ze v gimnazijskih letih, prvi dve pesniski zbirki pa sta izsli leta 1920: Narcis (ljubezenska lirika) in Primorske pesmi. Leta 1922 je izdal zbirko mladinskih in otroskih pesmi Miska osedlana. Zbirka Dvanajsta ura iz leta 1939 je prejela Banovinsko nagrado in Nagrado mestne obcine ljubljanske. Leta 1946 izsla zbirka Pesnikovo srce, ki je bila pripravljena ze pet let prej, a zaradi vojne ni izsla. Njegova zadnja zbirka V pregnanstvo (1945) z vojno tematiko je naletela na neverjeten odmev, saj je bila razprodana v nekaj mesecih in je sla takoj v ponatis. Kot prevajalec je prevajal predvsem iz srbscine in bolgarscine. Njegove pesmi so prevedene v stevilne evropske jezike. Na rojstni hisi v Nabrezini so mu leta 1949 odkrili spominsko plosco, od leta 1967 se tam po

26

njem imenujeta tamkajsnja sola in slovensko kulturno drustvo. Doprsni kip, delo Zdenka Kalina, je bil odkrit 1978 prav tako v Nabrezini; na obali `'Pri cupah'' pa je od leta 1976 vzidana plosca z Grudnovimi verzi.

ALOJZ REBULA (Sempolaj 1924 ­ zivi na Opcinah/Opicina) pisatelj, esejist, dramatik, publicist, prevajalec.

Profesor Alojz Rebula je eden izmed najpomembnejsih slovenskih sodobnih literarnih ustvarjalcev. V svojih delih zdruzuje teme iz antike, krscanstva in slovenstva. Znan je po svojih zgodovinskih romanih, v katerih je v sicer oddaljenem casu prikazal resnico sodobnega sveta in razmer, tudi s pomocjo globokega psiholoskega portreta svojih junakov. Njegovi romani se odlikujejo po oblikovni in jezikovni dovrsenosti. Veliko njegovih kratkih zgodb in romanov se dogaja na Trzaskem. Gimnazijo je obiskoval v Gorici in Vidmu, klasicno filologijo in arheologijo je studiral v Ljubljani, leta 1960 je doktoriral v Rimu. Pouceval je grscino in latinscino v Ljubljani in v Trstu. V sedemdesetih letih 20. stoletja je imel veliko tezav s takratnim komunisticnim rezimom v Jugoslaviji predvsem zaradi svojih odkritih politicnih spisov. Zaradi tega je dosegel pravo priznanje v maticni domovini sele v devetdesetih letih 20. stoletja. Najpomembnejsa dela: Devinski sholar (roman, 1954), Vinograd rimske cesarice (novele, 1956), Sencni ples (roman, 1960), V Sibilinem vetru (roman, 1968), Zeleno izgnanstvo (roman, 1981), Savlov demon (sest iger, 1985), Jutri cez Jordan (roman 1988), Kacja koza (roman, 1994), Maranatha ali leto 999 (roman, 1996), Cesta s cipreso in zvezdo (roman, 1998), Jutranjice za Slovenijo (roman ob desetletnici slovenske osamosvojitve, 2000) in Nokturno za Primorsko (roman 2004). Je avtor stevilnih esejisticnih del, predvsem na temo krscanstva in slovenstva, leta 2002 je izdal dnevniske zapiske iz let 1977 ­ 1981 Iz partiture zivljenja. Prevajal je iz latinscine in italijanscine, med drugim je prevedel tudi del Nove zaveze Svetega pisma. Kot publicist redno objavlja prispevke o knjizevnosti, krscanstvu in aktualnih temah v razlicnih casopisih v Sloveniji in Italiji. Veliko je tudi predaval v Italiji in Sloveniji. Leta 1969 je prejel Nagrado Presernovega sklada za roman V Sibilinem vetru, za isti roman je istega leta prejel trzasko nagrado Vstajenje. Leta 1995 je prejel Presernovo nagrado za zivljenjsko delo. Od 1993 je dopisni clan SAZU.

Mak med zitom.

27

28

6. KRAS IN LJUDJE

Ko danes govorimo o Krasu, pomislimo na z brinjem in rujem porascene gmajne in travnike, borove gozdove, stevilne vinograde, suho zidane zidove, kraske vasi, se ohranjene kamnite hise, znamenite arhitektonske detajle in seveda na kulinaricni posebnosti: kraski prsut in teran. Vendar nas zgodovinski spomin opozarja, da kraska pokrajina ni bila vedno taksna; se pred stoletjem je bila pusta in neporascena, prvotno pa je bila se bolj zelena, kot je danasnja. Vse to nenehno spreminjanje je povzrocil clovek, ki ze tisocletja naseljuje krasko zemljo in s svojim delom sooblikuje znacilnosti kraske krajine. Na Krasu se je v preteklosti izoblikoval svojsten nacin zivljenja. Naravne danosti so zivljenje dolocale veliko bolj, kot to cutimo danes. Kamen je bil tisti naravni material, ki je spletel edinstvene vezi med clovekom in naravo, saj ga je Krasevec uporabljal pri pripravi in zasciti kmetijskih povrsin kot pri gradnji svojih bivalisc.

Tradicionalne gospodarske dejavnosti

1. Kmetijstvo

Zaradi kamnitih tal pogoji za kmetijstvo niso najboljsi, prave njive opazimo le na dnu vrtac ­ v t. i. dolinah, kjer je rdeca kraska zemlja ­ jerina ali terra rossa, drugje pa so si ljudje pomagali tako, da so odstranjevali kamenje in lomili skale, ki so izstopale iz tal. To kamenje so zlagali v velikanske kupe, na ocisceno povrsino pa so nanosili zemljo. Novo nastale njive so obdali z zidom, ki so ga oblikovali iz pobranega kamenja brez veziva. `'Suhi zidovi'' se danes dajejo pokrajini tako znacilen videz in predstavljajo osnovno prvino ljudskega stavbarstva. Zidovi so tudi varovali zemljo pred neusmiljenim ostrim vetrom ­ burjo. Najbolj razsirjena in najstarejsa gospodarska dejavnost je bila zivinoreja; do 19. stoletja predvsem ovcarstvo, na katerega se danes spominjajo vrsta ledinskih imen (staje, stajce, mersce, mozir), kovane mreze pri vhodih v cerkvena obzidja, ki so preprecevale drobnici vstop na posveceno zemljo (Gorjansko, Gabrovica, Kobjeglava) in na gmajnah posajene kamnite pastirske hiske. Zaradi prekomerne pase se je Kras spremenil v golo kamnito puscavo, s katere je burja s silovitimi sunki odpihala tudi tisto malo skromne prsti, ki jo je clovek s pozrtvovalnostjo in ljubeznijo obdelal. Za problem se je zanimal Jozef Ressel, ki je ze leta 1822 preuceval moznosti za pogozdovanje Krasa s crnim borom. Njegova zamisel je naletela na pozitiven odmev in dvajset let pozneje so na nekaterih zemljiscih kraske planote nastali prvi nasadi; na Komenskem obmocju so zaceli saditi crni bor okrog leta 1895. V 19. stoletju se je krasko kmetijstvo reorganiziralo na osnovi goveje zivinoreje in vinogradnistva; zacela so prevladovati goveda sivorjave svicarske pasme, krave sivke, ki so dajale mleko, in voli, ki so sluzili kot vprezna delovna sila. Konje za delo na polju so si privoscile le najbogatejse kmetije. Za vsakega zivinorejca sta bili zelo pomembni letni opravili: kosnja in spravilo sena za krmo zivine. Navadno so kosci travnike kosili s kosami, zenske pa so s srpi pozele travo po kamnitih in obrobnih predelih. V pomladnih in poletnih casih so otroci pasli govedo na gmajni. Pomembno vecje poljsko opravilo je bilo tudi zetev in mlatev zita, kar je bilo pred prevlado vinogradnistva glavna poljedelska panoga. Kraski kmet je gojil rz, proso, ajdo, koruzo, oves, psenico in po drugi svetovni vojni se jecmen. Poleg zit se danes na Krasu gojijo krompir, zelje, repo, korenje, peso, drugo zelenjavo in povrtnine. Kmetijski pridelki so nekoc predstavljali tudi trzno blago in vir zasluzka zaradi blizine Trsta. Skorajda ni bilo hise na Krasu, ki ne bi prodajala v mesto povrtnine, zelenjave, perutnine, sadja, zganja, vina, kruha, jajc in mleka. Poleg tega se je v neposredni okolici Trsta razvil tudi turizem, saj so mescani ob koncu tedna in v poletnem casu obiskovali kraske vasi in s tem pripomogli k razvoju gostinstva, turizma na kmetijah in `'osmic'' ­ t.i.neposredne prodaje vina na kmetiji. S tem je vse pomembnejsa kmetijska dejavnost postajalo tudi vinogradnistvo, katerega vloga se je skozi zgodovino precej spreminjala. Najbolj znano krasko vino je teran - odlicno rdece, alkoholno lazje vino, ki ga na rdeci kraski zemlji daje trta refosk. Zaradi procianidolnih sestavin in mlecne kisline velja za zdravilno, predpisujejo ga zlasti slabokrvnim bolnikom. Pred pojavom trtne usi v drugi

Domacin iz Volcjega Grada.

Brez veziva grajen suhi zid (Sveto).

29

polovici 19. stoletja so Krasevci sadili trto kot tretjerazredno kulturo na obronkih obdelovalnega obmocja in slabo rodovitnih predelih. Trta je rasla samorodno, se vzpenjala po drevesih in ji na splosno niso posvecali vecje pozornosti. Specializirano vinogradnistvo se je mocno razsirilo sele po letu 1900, ko je drzava dajala brezobrestna posojila za preureditev in posodobitev vinogradov. Poleg terana gojijo na Krasu se bela vina: malvazijo, vitovsko, pinot, chardonnay in druga. Zaradi zavidljive soncne lege je bilo tudi ob morju vinogradnistvo izredno pomembno. Na strmih pobocjih so pod navpicnimi stenami kmetje postavili oporne zidove in izravnali terase. Zene pa so v neckah prinasale zemljo. Na terasah (`'pastnih'') so zasadili trto, ki je ze v preteklosti dajala vino pucino. Na obali so gojili tudi oljke. O prisotnosti slednjih prica ledinsko ime `'Oljscica'' pod Nabrezino. Zaradi izrednega mraza je pozimi leta 1929 vecina oljk pozebla, zaradi cesar so pozneje domacini to dejavnost opustili. V zadnjih letih pa spet raste zanimanje za gojenje oljke, saj je nastalo tudi vec novih nasadov.

Trte refoska, ki se v jesenskem casu rdece obarvajo.

Ker je na Krasu vedno primanjkovalo pitne vode, so pri razvoju kmetijstva pomembno vlogo odigrali kali in lokve, ki so kmetom v susnih obdobjih nudili stalen vir vode. Kotanjo za kal so navadno skopali ob vznozju vzpetine ali kjer se je ze naravno zbirala voda. Jamo so nato oblozili s posebno zemljo, kraskim ilom, ki je precej glinasta. S posebnim orodjem, lesenim cokom ali `'tovkalom'', so ilo zbili, kasneje pa jo je zivina med napajanjem s parklji zgnetla in samodejno ustvarila za vodo neprepustno dno. Ponekod so jamo obdali s kamnitimi kladami. Kali so se polnili z dezevnico, izvirkom ali pa so do njega napeljali podzemne kanale. Bili so predvsem namenjeni za napajanje zivine. Sodili so v sklop najstarejse vaske samouprave. Zaradi zanemarjanja pasnistva, vse manjsega stevila zivine in cloveske malomarnosti izumirajo kali po vaseh; ponekod pa so jih prenovili. Lokev predstavlja manjse zajetje vode, ki je sluzilo predvsem sosednjim kmetijam za pranje perila in za pitno vodo. Obdana je s kamnitimi zidovi. Ob susah pa so vodo prenasali z volovsko vprego iz kraskih izvirov ali vodotokov na robu Krasa, npr. iz Timave, Doberdobskega polja, v okolici Stanjela pa iz reke Branice. Pomembna kmetijska in vcasih donosna dejavnost je bilo tudi gojenje sviloprejk, ki se je na Kras razsirilo iz Furlanije v 17. stoletju. Gosenice sviloprejke,''kavalirje'', so hranili z listi murve, zato so po vaseh posadili vecje stevilo murv, kar je precej spremenilo pokrajinski izgled. Svilogojstvo je zacelo upadati po drugi svetovni vojni. Na obalnem pasu od Devina, mimo Vizovelj, Nabrezine, Kriza do Barkovelj/Barcola so poleg kmetijstva gojili tudi ribistvo. Ker ob strmi obali niso imeli pristanisc, so si morali ribici iztesati zelo enostavna in trpezna plovila, ki so jih po uporabi lahko potegnili na kopno. Imenovali so jih cupe. Na obali poznamo tudi kraj z ledinskim imenom `'Pri cupah''. Sprva so ribici lovili le za lastno potrebo, pozneje pa so ribarili tudi kot tlacani v sluzbi devinske gospode. Z raznovrstnimi mrezami in na vabo so lovili sardele (Sardina clupea), ciplje (Mugil spp.), plosce (Platessa passer), morske liste (Solea vulgaris), kalamare (Loligo vulgaris), sipe (Seppia officinalis) in se stevilne druge vrste rib.V prejsnjem stoletju so vpeljali tudi sodobnejse nacine ribolova. Z vecjimi ladjami, ki so bile

O razsirjenosti kamnarske dejavnosti pricajo tudi ostanki manjsih kamnolomov"jav", ki jih je imela skoraj vsaka vas (ostanki "jave" v Volcjem Gradu).

30

opremljene z `'malajdo'' in mocnimi svetili, so se podali tudi na odprto morje. Najbolj priljubljen in dobickonosen pa je bil lov na tune. Zaradi migracij so v poletnih mesecih priplavali v Trzaski zaliv tuni vrste Euthynnus thunnina in se na nekaterih mestih mocno priblizali obali. Pri tovrstnem lovu je vedno sodelovala vsa vas. Ribici `'izvidniki'' so z obale opazovali morje in cakali na prihod rib, na obali pa so bile ze pripravljene posebne ladje `'tonare'' in na njih posadka s pripravljenimi mrezami. Cim je izvidnica opazila jato, je zacela s posebnimi klici opozarjati posadko, naj z mrezo obkrozi jato. Nato so mrezo stiskali proti plazi, dokler niso tunov dosegli ljudje, ki so bili do kolen v vodi. Ribe so nato spravili na kopno in vsak pomagac je za nagrado dobil kos ribe. Zadnji obilni ulov belezimo leta 1954, ko je domacin v mrezo ujel 800 tunov. S tem se je zakljucila vec stoletna tradicija slovenskih ribicev.

Pastirska hisa - brez veziva grajen kamnit prostor, mojstrsko delo kraskih pastirjev (Volcji Grad).

Ribiska pot, ki pelje od vasi Nabrezina do obale "Pri Cupah" spominja na bogato zgodovino ribistva na kraski obali. Soncna lega tik nad morjem je bila ugodna tudi za vinogradnistvo in oljkarstvo.

2. Domace obrti

V preteklosti so na Krasu poznali tudi bicarstvo in smolarstvo, pomembni tradicionalni dejavnosti pa sta bili tudi apnenicarstvo in kamnosestvo. Apno so na Krasu pridobivali z zganjem kamna v t.i. `'apnencah'' oziroma `'frnazah'', ki jih je delala vecja skupina moz, navadno v zimskem casu. V `'apnenci'', ki so jo naredili v okolici vasi, so kamen neprestano kurili od osem do dvanajst dni. Zaradi velike toplote so iz kamenja izhlapele vse druge primesi in je ostalo le apno. Preden pa so ga uporabljali zidarji za gradnjo ali kmetje za skropljenje trt, so ga morali pogasiti, navadno v manjsih jamah ­ `'japlencah'' na domacih vrtovih, vcasih pa so `'japlence'' bile v lasti cele vasi. Nekateri kraji so bili poznani tudi po bicarstvu (Sveto pri Komnu in Brestovica), kjer so izdelovali bice, po domace `'skarabace''. Tudi ta obrt je prisla iz Furlanije. Les za bice so pridobivali iz koprivovca (Celtis Australis). S pogozdovanjem Krasa, ki se je uspesno zacelo s crnim borom leta 1895, pa se je pojavilo `'tocenje smole'' oziroma nabiranje smole za prodajo. Najbolj pa je Kras zaznamovalo kamnarstvo in kamnosestvo. Pridobivanje kamna na Krasu ima tisocletno tradicijo, znano ze v antiki. V Nabrezini je se danes kamnolom Cava Romana. Okoli vecine kraskih vasi zasledimo manjse kamnolome ­ `'jave'', ki so jih kmetje odpirali na svoji zemlji zase ali za najemnike, lahko pa je bilo tudi vec lastnikov. Kamen so pridobivali po posebnih postopkih: velike monolitne bloke so najprej lomili od kamnite stene in jih nato zvracali na etazo. Delo v kamnolomih so opravljali `'javarji'', ki so se med seboj delili glede na razlicne delovne procese. Monolitne bloke so nato klesali v delavnicah, ki so bile v kamnolomu ali drugje po kraskih vaseh. Kamnoseki so kamen na fino obdelali za okenske in vratne okvirje, stopnice, ognjiscne okvirje, konzole, nagrobne krize, obode vodnjakov, kamnite zlebove, cerkvena znamenja ­ `'pile'', kamnite oboke pri vhodu v domacije - `kalune'' itd. Delo v kamnolomih je bilo zelo naporno, saj je delovni urnik trajal deset in vec ur dnevno.

Poleg imena in priimka gospodarja domacije je na "kalonah" pogost motiv kristusov monogram.

31

Kraska naselja in hise

Kraska naselja so navadno nastajala na nerodovitnih zemljiscih na razgledni visini nad polji ali na bolj poloznih predelih, vedno pa blizu rodovitnega obmocja. Znacilne so bile dokaj strnjene, grucaste vasi z ozkimi potmi in domacijami, ki so bile obrnjene proti jugu in zaprte na severni (vetrni) strani. Vsaka vas je imela tudi vaski plac ali trg z dominantno cerkvijo, lipo in vaskim vodnjakom, kjer so se v poletnih mesecih zbirali vascani, se pogovarjali in dogovarjali ali imeli t.i. `'mozevanje'' ­ zbor vascanov, ko je zupan obvescal o skupnem delu v vasi ­ o `'robutah''. Razen glavnega trga se ozke ulice koncujejo na manjsih trgih z vaskimi vodnjaki ­ `'komunskimi stirnami'', ki so bile v lasti vaske samouprave; zgradili so jih domacini s skupnim vaskim delom. Kdor v preteklosti ni imel svojega vodnjaka na dvoriscu, je zajemal ­ `'kalal'' vodo v vaskem vodnjaku. V poletni susi so bili zaklenjeni, kljuce je navadno imel zupan, ki je dnevno dovoljeval dolocene kolicine vode glede na stevilo druzinskih clanov. Jedra danasnjih naselij so, sledec po letnicah na portalih in vodnjakih, dobila danasnjo podobo v 19. stoletju, ko so si Krasevci z delom v industrijskem Trstu in prodajo kmetijskih ter obrtnih izdelkov ekonomsko precej opomogli. Mnogi so zasluzeni denar vlagali v obnovo domacij, ki so se iz enocelicnih enot razvile v mnogocelicne stavbe zaprtega tipa s specificno krasko arhitekturo. Vhod v domacijo vodi skozi portal, ki je sestavljen iz `'kolone'' ­ oboka in `'portona'' ­ vrat. Umetnisko izklesana `'kolona'' pomeni osebno izkaznico lastnika in opredeljuje njegov status in ugled. Najveckrat je opremljena z izklesanim imenom lastnika, verskimi simboli in stiliziranimi rozami. Glavni prostor domacije pa je notranje dvorisce ­''borjac'', ki je obdan z visokim kamnitim zidom. Na zaprto obliko so vplivali predvsem klimatski dejavniki (pozimi burja in poleti vrocina), obrambni dejavniki (varovanje ljudi, zivali in vode) in psiholoski dejavniki (potreba po intimnem prostoru). Na dvoriscu so tudi vidne glavne funkcije kmetije, okoli njega pa so nanizana gospodarska poslopja (hlev, skedenj) in stanovanjski del, ki zavzema najugodnejsi predel na dvoriscu. Vecje in bogatejse kot je dvorisce, premoznejsa in pomembnejsa je domacija in njeni domaci. Vendar se razlike med bogatejsimi in revnejsimi kmetijami odsevajo le v velikosti domacij in kvaliteti kraskih ornamentov, ne pa v arhitekturi. Ceprav si revnejsi kmet ni mogel najeti boljsega kamnoseka in kvalitetnejsih materialov, se je pri gradnji svojega bivalisca skusal zgledovati po bogatejsih stavbah v vasi. Na procelni strani gospodarskih poslopij in stanovanjske enote je znacilen vcasih lesen, danes betonski balkon ­ `'gank'', ki je vcasih predstavljal zunanji hodnik oziroma vezo, iz katere so

Vodnjak na dvoriscu navadno stoji pred stanovanjskim poslopjem, imele pa so ga le vecje in bogatejse kmetije (Kobjeglava).

Pogled v ozko ulico (Skofi).

32

vodili vhodi v posamezne nadstropne prostore. Na `'gank'' so vodile zunanje kamnite stopnice. Sluzil je tudi za susenje poljskih pridelkov, predvsem koruze. V poletnih casih pa so ga krasile roze, najveckrat gorecke. `'Gank'' podpirajo kamnite konzole ­ `'medjoni''. Na vsakem bogatejsem dvoriscu seveda ne manjka vodnjak ­ `'stirna''. Gradnja vodnjakov je bilo zahtevno in drago delo, zato so imeli svoj vodnjak le redki. Bolj kot je bila hisa bogata, vec in vecje vodnjake je imela. Vodnjak so zgradili tako, da so rocno izkopali jamo, jo oblozili s tesno se prilagajocim kamenjem in zadelali z ilovico. Zgornji, vidni del vodnjaka ­ `'sapa'' ­ je bil ponekod izklesan iz enega kosa kamna, ponekod iz dveh ali vec in je bil okras dvoriscu. Vodnjak je bil vedno obrnjen s figuralnim okrasjem v smer kuhinjskega vhoda. Vodo so lovili s streh in jo po zlebovih (nekoc so bili klesani iz kamna) usmerili v zbiralnik. Najbolj slikovit arhitekturni element je kuhinjski prizidek pokrit s kamnitimi skrlami ­ `'spahnenca'', ki se konca v visokem kaminu in je vedno obrnjen na cesto ali dvorisce. V notranjosti je ognjisce z odprtim ognjem, dolga stoletja osrednji in najsvetlejsi prostor kraskih domov. V casu med obema svetovnima vojnama so ognjisca v mnogih hisah zaceli menjavati z zidanimi stedilniki. Za krasko hiso so bila znacilna majhna okna, predvsem zaradi zascite pred burjo in mrazom pozimi ter zaradi vrocine poleti. V sredini so imela vzidan zelezen kriz zaradi varnosti in lazjega prenasanja tezke kamnite stene nad oknom. Okna in vhodi so bili obdani s kamnitimi okvirji ­''jertami''. Poleg his zaprtega tipa so za Kras znacilne tudi vrstne hise (primer gornji Stanjel), ki oblikujejo arhitektonske sisteme, podobne mestnim ulicam brez znacilnih zaprtih dvorisc. Te hise odrazajo znacilnosti prvotnih kraskih bivalisc, ki so se najverjetneje iz pritlicne ognjiscne hise brez dimnika, v katerih so ljudje prebivali v neposredni blizini domacih zivali, razvile v visino in dolzino. Kuhinja je ostala v pritlicju, spalni prostori pa so se preselili v prvo nadstropje. V zgornje prostore so vodile stopnice, ki so bile vedno zunanje in so se zakljucile v lozi, ki jo je podpiralo vecje stevilo obokov in stebrickov. Loza se je razlikovala od `'ganka'' ­ balkona, ki je bil znacilen za mnogocelicne stavbe in je imel funkcijo zunanjega hodnika. Pomembno je se poudariti, da je za krasko arhitekturo znacilna adicijska gradnja, kar pomeni, da se hisa siri s stalnim dodajanjem, tako v etazni kot v vodoravni smeri. Zaradi tega so stranske stene brez odprtin. Po drugi svetovni vojni je vecina novih gradenj posnemala mestne zgradbe ali vile, kar je spremenilo nekdanji strnjen videz naselij. Najvecje spremembe pa so dozivela tista naselja, ki so jih prizadele grozote svetovnih vojn, saj pri obnavljanju navadno niso upostevali osnovnih tipoloskih kriterijev.

Kraske hise so bile nekdaj pokrite s kamnitimi ploscami - "skrlami", ki so jih od 18. stoletja dalje zaceli nadomescati korci (Tupelce).

Na balkon - "gank" so vedno vodile zunanje stopnice (Slivno).

Vaski vodnjak v Kobjeglavi.

33

Pogled na dvorisce - "borjac" kraske domacije s stanovanjskim delom in lopo, ki jo podpira kamnit steber (Ivanji Grad).

Izvir s koritom za napajanje zivine v Cehovinih.

Za kraske vasi je znacilna grucasta pozidava (Gorjansko).

Skozi zgodovino so se razvili razlicni tipi portalov. Najprej so bili znacilni "polkrozni" portali, kasneje pa so se uveljavili "pravokotni" ("polkrozna" portala v Svetem).

34

Okoli dvorisca - "borjaca" so razvrscena stanovanjska in gospodarska poslopja. Gospodarski del sestavljajo razlicni prostori: hlev "stala", skedenj, lopa, nad njimi pa prostor za shranjevanje sena. Seno so iz voza z vilami metali skozi odprtino nad vhodom v hlev (Kobjeglava).

Sege in navade Krasevcev ob vaskih praznovanjih

Vecina tradicionalnih praznikov je povezanih s krscansko religijo, ki je v tradicionalni kmecki druzini predstavljala cerkveno in posvetno oblast. Sege in navade ob razlicnih praznikih pa nam kazejo tudi clovekovo povezanost z naravo, ko so ljudje prosili bozje sile predvsem za dobro letino. Najpomembnejse skupno vasko veseljacenje je bilo ob praznovanju godu cerkvenega vaskega zavetnika, ki ga je skupnost navadno obhajala prvo nedeljo po svetnikovem koledarskem godu ali pa na dan godu. V teh dneh je bilo po vaseh se prav posebej zivahno, v nekaterih krajih pa je bilo praznovanje povezano s trznim sejmom. Navadno se je praznicni dan zacel s slovesno sveto maso in procesijo po vasi. Po domovih so gospodinje pripravile obilnejse kosilo, na katero so povabile se sorodnike iz sosednjih in daljnih krajev, popoldne pa je bil vaski ples. Velikokrat so cerkvene oblasti ples prepovedale. Danes se je v vecini zupnijskih cerkva praznovanje ohranilo, sicer v skromnejsi obliki in brez sejmov, po nekaterih vaseh pa se trzno zivljenje ponovno obuja (Stanjel). Pomembno vasko praznovanje predstavlja tudi pustovanje, ki naj bi po starem izrocilu odganjalo zimo in v kraje pripeljalo pomlad. Mlajse in starejse maskare pripravijo pustne obhode po vaseh; domaci jih sprejmejo, ponudijo pustne dobrote (krofe, miske ­ `'fancle'', straube) in seveda kozarcek dobrega vina, za dar pa jim dajo denar, jajca, klobase in vino. Na pepelnicno sredo pusta pokopljejo. Po drugi svetovni vojni se je ponovno uveljavilo praznovanje 1. maja, od leta 1890 mednarodnega delavskega praznika, ki je bilo prekinjeno v casu fasisticne oblasti. V vecini krajev na slovenskem Krasu, tudi v vaseh na Trzaskem, je praznovanje povezano s postavljanjem mlajev, visokih borov z olupljenim deblom, zelenim vrsickom in okrasnim vencem, na katerem visi sadje (pomarance, jabolka); na vrhu plapola zastava. Mlaj se postavlja na predvecer 1. maja, ponekod ga spremljajo se kresovi, ki pa so nekoc spremljali praznovanje godu Janeza Krstnika (24. junija). Ta navada je izvirala iz poganskega obicaja ob najdaljsem dnevu v letu. Danes se 25. junija v Sloveniji praznuje dan drzavnosti. 35

Zanimiva sega se odvija tudi dan pred poroko mladoporocencev, ko na svojih domovih pripravita vecjo zabavo, mladi pa mladoporocencu za pomemben mejnik v njegovem zivljenju naredijo `'kaluno'', kar pomeni, da z brinjevimi vejami in rozami okrasijo vhod v domacijo. Vcasih so na `'kalune'' zahajali le mladi vascani, danes pa so postale prave vaske veselice, kjer se srecajo prijatelji, krajani in gostje iz drugih vasi. Praznicne dneve spremljajo znacilne praznicne dobrote (potica, jabolcni strudelj, presenc (sladek kruh) in druga kulinarika, ki na Krasu odraza prepletenost kulturno-zgodovinskih vplivov z naravnim okoljem. Kraske gospodinje so skozi cas ustvarile odlicno sozitje med kulinaricnimi novostmi in domacimi jedmi. Mediteranski vplivi so krasko kuhinjo obogatili z raznimi disavami, zelisci in zelenjavo. Posebnost kraske kuhinje predstavljajo jedi pripravljene s teranom, kot sta teranov toc (na olju poprazen prsut, prelit s teranom), teranove supe (rezine starega kruha, namocene v mleku in jajcu, ocvrte in polite s teranom) ter razne zeliscne frtalje, pripravljene iz koromaca, mete, melise in drugih zelisc. Tipicna kraska jed je jota, to je minestra iz zelja, repe ali ohrovta. Znani so krompirjevi cmoki s slivo. Na kraski mizi je bila pogosto tudi ajdova in koruzna polenta.

Fraska kaze pot na "osmico".

V krajih blizu morja na jedilniku ni nikoli primanjkovalo sezonskih rib: sardonov, sardel, sip, lignjev in skus, tun in belih rib; ob bozicu tudi morskih plosc, babasev, jegulj, rakov, bogomoljarjev, mladih ribic, glavacev, kosmacev, latvic itd. Znacilno krasko kuhinjo lahko danes okusite v stevilnih kraskih gostilnah in na turisticnih kmetijah, kjer vam ponekod nudijo tudi sobe v kmeckem okolju in neposrednem stiku s kraskim nacinom zivljenja. Krajevno gastronomsko posebnost pa predstavljajo "osmice", kjer domaci kmetje gostom enkrat ali dvakrat letno osem do devet dni na svojem domu ponujajo domace vino in hrano: kraski prsut, kuhane klobase s kislim zeljem, pecenko s prazenim krompirjem, joto in kuhane struklje. Na osmice vas bodo na kriziscih opozorili smerokazi s `'frasko'' in imenom kraja. Osmicarstvo ima na Primorskem ze dolgo tradicijo, vse od kar je Marija Terezija s posebnim odlokom dovolila kmetom prodajo neobdavcenega vina preteklega leta. Ta nacin prodaje se je obdrzal tudi v casu italijanske oblasti in se na Trzaskem Krasu nepretrgoma nadaljuje vse do danes. V Sloveniji se je dejavnost v casu Jugoslavije prekinila, zdaj pa se spet ponovno uveljavlja. A nekdanje osmice se zdalec niso bile podobne danasnjim. Vcasih so na pridelovalcevem domu prodajali le vino in ne hrane, kvecjemu le domaca kuhana jajca in domac kruh, ki so ga gostitelji mocili v kozarec terana. Na osmico so gostje lahko hrano prinesli s seboj, najveckrat domacega pecenega piscanca. Vcasih so vino narocali kar v `'brentecih'' - lesenih posodah za nabiranja grozdja. Gospodar je posodo dal na mizo, gostitelji pa so si z zajemalko (`'sjeferco'') vino tocili v kozarce. Kasneje so vino narocali po `'kvartinih'' - cetrtinah litra. Vecje druzbe pa so lahko narocile `'kontrat'', kar pomeni, da je za doloceno ceno moralo biti vino eno uro neprestano na mizi. Druzbe so spile do stiri ali pet litrov vina na uro.

Za prvi maj postavi vaska mladina mlaj (Sveto).

Na Ivanovo, 24. junija, stanjelske zene naredijo vencke, ki hiso varujejo pred "hudo uro".

36

Likovna umetnost

Likovna umetnost, v katero pristevamo slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo je na Krasu vpeta med dve silnici ­ lokalno tradicijo in zunanje vplive. Umetnostno zgodovinski slogi so na to relativno odmaknjeno podrocje prihajali iz vecjih centrov, vcasih tudi s precejsnjo zamudo. A kljub temu je prav prepoznavnost obdobij, kot so romanika, gotika, renesansa in barok, tisto, kar se tako obrobno podrocje umesca na zemljevid visoke evropske kulture in umetnosti. Kras je evropsko umetnisko misel izpovedal skozi svojo lastno tradicijo, ki je prepoznavna predvsem v rabi kamna kot najpomembnejsega materiala gradnje in oblikovanja ter po znacilnostih arhitekture, ki se tako kot ljudsko stavbarstvo prilagaja klimi in drugim naravnim danostim.

Lesena konstrukcija osemkotnega stropa cerkve v Svetem sloni na enem samem stebru.

Ker je Kras prehodna pokrajina, ki povezuje Sredozemlje in Alpske dezele, so tudi umetnostni vplivi prihajali sem izmenicno, enkrat z zahoda, drugic s severovzhoda. Zaradi upravno-politicne delitve od srednjega veka dalje je bila glavno umetnisko sredisce za ta del Krasa Gorica, mesto, ki je tudi samo dihalo med Srednjo Evropo in soncnim jugom. Umetnost se je tukaj najveckrat kazala predvsem skozi cerkveno arhitekturo in notranjo opremo cerkva (slike, oltarji...), ljudsko stavbarstvo pa si je stvaritve v cerkvah jemalo za zgled in jih posnemalo pri gradnji in okrasevanju domacij. Prazgodovina in cas Rimljanov sta na tem podrocju pustila utrjena gradisca in nekaj rimskih spomenikov (glej uvodno zgodovinsko poglavje), vecino umetniske dediscine nasih vasi pa sodi v cas srednjega veka in poznejsih obdobij. Iz casa romanike, ki sovpada z visokim srednjim vekom, tu ni pomembnejsih ohranjenih spomenikov. Sklepamo pa, da so takrat gradili manjse cerkve s polkrozno oblikovanim prezbiterijem ter pravokotno ladjo. Taksni so npr. ostanki cerkvice na Sv. Katarini nad Skrbino. Iz naslednjega obdobja srednjega veka ­ gotike imamo ohranjeno predvsem arhitekturo in arhitekturne elemente, ki jih prepoznamo po zasiljeni obliki in profilu, pri stanovanjski arhitekturi pa jih najvec srecamo v Stanjelu. Gotski slog je prisel k nam iz notranjosti Slovenije, tocneje iz Gorenjske, od koder je izviralo veliko stavbnih mojstrov, delujocih na Goriskem. Tudi najpomembnejsa spomenika gotske arhitekture pri nas, cerkvi v Stivanu in Stanjelu, sta delo iste delavnice, katero 37

je vodil po imenu neznani mojster, ki je prej gradil obok zupnijske cerkve v Kranju (glej tudi Vaska skupnost Stanjel, Stivan in uvodno zgodovinsko poglavje), iz iste delavnice je tudi prezbiterij zupnijske cerkve v bliznji Vipavi. Rebra gotskega oboka v Stanjelu niso ohranjena, stivanska cerkev pa ima poleg oboka ohranjeno se arhitekturno plastiko: sklepnike, konzole, baldahine in krogovicje. Ostale cerkve gotskega izvora so manjse, sodijo vecinoma v 15. in delno v 16. stoletje, na zunaj pa so prepoznavne po tristrano zakljucenem gotskem prezbiteriju in zvoniku na zvoncnico (ali preslico). Primer take gradnje je cerkev Sv. Gregorja nad Kobdiljem, ki ima tudi ohranjen gotski obok. Ta oblika zvonika, z nastavkom za zvonove nad glavnim vhodom, se je uporabljala pri gradnji manjsih cerkva na Primorskem tudi v vseh kasnejsih umetnostnih obdobjih in je postala znacilnost primorske cerkvene arhitekture. S podrocja slikarstva in kiparstva nimamo pomembnejsih gotskih spomenikov. Naslednje umetnisko obdobje ­ renesansa na sirsem slovenskem prostoru ni pustilo veliko spomenikov, saj je bil to cas turskih vpadov, protestantizma, habsbursko­beneskih vojn in drugih neprijetnosti, ki so neugodno vplivale na razvoj umetnosti. Ta, po izvoru italijanski slog, pa je ravno pri nas vplival na izjemen arhitekturni spomenik ­ osemkotno ladjo cerkve sv. Tilha v Svetem iz leta 1576 (glej Vaska skupnost Sveto).

Mucenistvo sv. Andreja, poslikava Toneta Kralja v cerkvi v Gorjanskem.

Pravi razcvet je umetnost dozivela v casu baroka, v 17. in predvsem v 18. stoletju, ko je bila sezidana ali predelana vecina cerkva. Za razliko od gotike so na goriski barok vplivale predvsem Benetke (Venetia), tok beneskega vpliva pa je segel vse do Ljubljane. Na podrocju arhitekture so nastajale vecje enoladijske cerkve z barocnim stropom, poleg njih pa visoki zvoniki, od katerih jih veliko posnema zvonik v Ogleju (t.i. oglejski zvonik imajo cerkve v Komnu, Kobjeglavi, Gabrovici...). Da je zvonik od cerkve locena stavba, je znacilno italijanska ureditev, katere vpliv zasledimo pri nekaterih nasih cerkvah (Volcji Grad, Komen...). Barocno notranjo opremo cerkva prepoznamo po kamnitih oltarjih razlicnih, vecinoma goriskih delavnic (npr. delavnica Lazzarini). Nasploh je kamen zascitni prepoznavni znak benesko vplivnega baroka pri nas. Kamniti oltarji so nosili oltarne slike, podobe svetnikov, vecinoma delo razlicnih goriskih slikarjev, solanih v Benetkah (Antonio Paroli) ali prihajajocih iz severa (Johannes Michael Lichtenreit). Najpomembnejsi spomenik stenskega slikarstva pa predstavlja delo Giulia Quaglia v cerkvi Marije Obrsljanske pri Komnu (glej Vaska skupnost Tomacevica). Nasploh je barok mocno zaznamoval cerkveno umetnost in velja za zadnji resnicno pomemben slog v katoliskih cerkvah. Tako je tudi v 19. stoletju in kasneje nastalo veliko del, ki posnemajo barocno umetnost, tako v cerkvah kot tudi na kamnitih arhitekturnih elementih kraskih his, vaskih znamenjih in ljudskem podobarstvu.

Gotska konzola v stari cerkvi v Stivanu.

Prezbiterij cerkve Marije Obrsljanske z barocnim kamnitim oltarjem in freskami Giulia Quaglia.

38

Obdobje od leta 1800 do prve svetovne vojne zaznamuje v cerkveni umetnosti obdobje historizma, ko so umetniki tako v gradnji kot v cerkveni opremi posnemali razlicne starejse sloge, npr. barok. V tem casu je bilo predelanih ali na novo dozidanih nekaj cerkva (Skrbina, Ivanji Grad, Slivno...), ponovno pa se je obudila tudi poslikava cerkvenih notranjosti v t.i. nazarenskem slogu, ki povzema elemente srednjeveskih, barocnih in klasicisticnih slikarij in jih zdruzuje v prepoznavno celoto (npr. poslikava cerkve v Komnu, Nabrezini). Iz tega obdobja je tudi najzanimivejsi javni spomenik pri nas, posvecen baronu Andreju Cehovinu (glej Vaska skupnost Gornja Branica). Prva polovica 20. stoletja je tudi v nase kraje prinesla modernejse umetnisko snovanje. V tem casu je deloval Maks Fabiani (glej poglavje Pomembne osebnosti). Poleg Ferrarijevega vrta v Stanjelu in Zdravstvene postaje v Komnu nam je v okviru povojne prenove zapustil regulacijske in obnovitvene nacrte za Brestovico, Medjevas, Devin ter druge v vojni poskodovane kraje. Iz tega casa je zanimiva tudi nova cerkev sv. Janeza v Stivanu, ki hrani dela slikarja Avgusta Cernigoja in kiparja Franceta Gorseta (glej Vaska skupnost Stanjel, Komen in Stivan). Iz obdobja po drugi svetovni vojni imamo na podrocju cerkvene umetnosti zanimivo predelavo in poslikavo cerkve v Gorjanskem, ki jo je opravil Tone Kralj (glej Vaska skupnost Gorjansko). Sicer pa v 20. stoletju ne govorimo vec le o umetnosti na Krasu, temvec tudi o umetnosti `'iz Krasa''. Tu lahko posebej omenimo Lojzeta Spacala, ki ima na Gradu Stanjel stalno zbirko (glej Vaska skupnost Stanjel, Skrbina in poglavje Pomembne osebnosti). Ta pokrajina je namrec postala umetniski prostor in vir navdiha za stevilne likovne umetnike, ki kamnito pokrajino vedno znova vpisujejo na zemljevid evropskega duhovnega izrocila.

Gotski prezbiterij stare cerkve v Stivanu.

Na naslednjih straneh vas vabimo na potep po vaseh od srednjeveskega grajskega naselja Stanjel v sosednjo Branisko dolino, od tam v Komen in do meje s sosednjo drzavo Italijo, kjer se bomo tudi ustavili v vaseh in se pocasi spustili skozi Nabrezino in Sesljan do morja; pot bomo zakljucili v se enem pomembnem grajskem naselju ­ v Devinu.

Cerkveno znamenje - delo ljudskega umetnika iz konca 18. stoletja (Skrbina).

39

40

7. PREDSTAVITEV VASKIH SKUPNOSTI OBCINE KOMEN

1. VASKA SKUPNOST STANJEL

Stanjel je vecje naselje na severovzhodnem robu Komenske planote, tik nad Branisko dolino, ki se nadaljuje proti juznemu robu Vipavske doline. Vas oblikuje stari, srednjeveski del, ki krajinsko dominira na gricu Turn (Gornja vas), ter spodnji, novejsi del (Dolnja vas), ki se razprostira ob glavnih prometnicah proti Komnu, Novi Gorici in Sezani. Vas steje 304 (l. 2002) prebivalcev, naziv za krajane: Stanjelci, nadmorska visina: do 364 m (gric Turn).

Dostop

V Stanjel vodi regionalna cesta Sezana-Nova Gorica; v Dolnji vasi se od nje odcepi cesta za Komen, ki je od Stanjela oddaljen 8 km. V vasi so mozne avtobusne povezave z Novo Gorico, Sezano in Komnom. V spodnjem delu vasi na meji s sosednjo vasjo Kobdiljem je zelezniska postaja, od koder vozijo vlaki v Novo Gorico in Sezano.

Zgodovinski podatki

Stanjel je eno najbolj slikovitih in najstarejsih naselij na Krasu, poznan po kakovostno oblikovanem in zgodovinsko ter arhitekturno izjemno vrednem starem naselbinskem jedru s prazgodovinsko osnovo. Ime je dobilo po vaskem zavetniku sv. Danijelu, v starejsih virih pa ga imenujejo tudi Sv. Angel ali Arhangel, kot se je imenoval grad. V starem delu vasi zasledimo znacilen odprt tip kraskih his, ki so vse do danes ohranile romansko in gotsko zasnovo, z ozkimi ulicami, ki se iztekajo v manjse trge z monumentalnimi vodnjaki. Prvi znani podatki o zacetku naselitve segajo v halstatsko obdobje, ko je na vrhu grica Turn nastalo gradisce. V anticnem obdobju so ga zasedli Rimljani, od koder so imeli prekrasen razgled in nadzor nad prehodom s Krasa v Vipavsko dolino. V srednjem veku se je v prisojnih terasah razsirilo naselje, ki je v goriskem urbarju prvic omenjeno leta 1402, v sirsi okolici pa je bilo poznano kot pomembna trgovska postaja. Po letu 1500, po izumrtju Goriskih grofov in novi oblasti Habsburzanov, je njegov trgovski sloves upadel, naselje pa postane pomembna vojaska utrdba v obdobju Beneskih vojn in turskih vpadov. Zaradi Turkov je bilo konec 15. stoletja postavljeno obzidje, po koncu nevarnosti pa so hise in del gradu zaradi prostorske stiske naslonili na obzidje in obrambne stolpe. Benecani so Stanjel zavzeli leta 1508, a le za kratek cas. V casu od 16. do 19. stoletja so tukaj vladali grofje Cobenzli, ki so si v gradu uredili svojo rezidenco, stanjelsko cerkev pa izbrali kot druzinsko grobno cerkev. Clane te pomembne plemiske druzine srecujemo med najvisjimi usluzbenci in diplomatskimi predstavniki Habsburzanov (npr. kapitani v Trstu in glavarji Kranjske), med ustanovitelji akademije v Bruslju in podobne ustanove v Gorici. Z nadaljnjimi obseznimi prezidavami gradu, cerkve in obzidja so naselju dali neizbrisen pecat do danasnjih dni. V prvi svetovni vojni je naselje zasedla avstrijska vojska, ki si je v gradu uredila bolnisnico za oficirje, v spodnjem delu vasi pa svoje postojanke, bolnisnico in pokopalisce. V casu med obema svetovnima vojnama je naselju dal poseben arhitekturni in razvojni pomen arhitekt in urbanist Maks Fabiani iz Kobdilja, od leta 1935 tudi stanjelski zupan (glej poglavje Pomembne osebnosti). V casu druge svetovne vojne je bil grad z nekaterimi hisami pozgan, vascani pa so vojno preziveli v begunstvu v okoliskih krajih. Revitalizacija gradu se je zacela v sestdesetih letih 20. stoletja in se nadaljuje vse do danasnjih dni. Po drugi svetovni vojni se je ob starem delu vasi zacel razvijati spodnji, novejsi del naselja.

Edinstven zvonik stanjelske cerkve, katere zavetnik sv. Danijel je dal naselju tudi ime.

41

Znane osebnosti

JOZE ABRAM - TRENTAR (Stanjel 1875 ­ 1938 Ljubljana) dramatik, prevajalec, planinski pisatelj, kulturni in gospodarski organizator, duhovnik - sluzboval v Bovcu, Trenti, Novakih, Biljah, Oblokah, Mostu na Soci, Pevmi; KAREL CIGON (Stanjel 1848 ­ 1919 Stanjel) nabozni pisatelj, duhovnik, sluzboval v Sv. Krizu na Vipavskem, Crnicah, Temnici, Vojscici; GASPER ANDREJ JAKOMINI (Stanjel 1726 ­ 1805 Gradec) podjetnik, vitez, clan stajerskih dezelnih stanov (1770), oce pisatelja Jozefa Andreja Jakominija; po njem se imenuje mestni predel in trg v Gradcu (Avstrija); JOZEF ANTON JAKOMINI (Stanjel 1755 ­ 1830 Nova Cerkev (Strmec)), duhovnik, nabozni pisatelj, gospodarski organizator, pospesevalec solstva, sin G. A. Jakominija; JOZEF CUSANI (Sempeter pri Gorici 1709 ­ datum smrti neznan) nabozni pisatelj, vikar v Stanjelu. Napisal je knjigi Umirajoci kristjan (Christianus moribundus, 1749) in morda slovenski katekizem.

Znamenitosti

Iz Kobdilja stopimo v obzidani Stanjel skozi Stolp na vratih (Kobdiljski stolp).

·

grad predstavlja dominantni del starega naselja. Prvotno precej manjse srednjevesko poslopje v lasti Goriskih grofov so v zacetku 16. stoletja podedovali Habsburzani in ga dali v fevd grofom Cobenzlom. Razen kratke beneske zasedbe in posedovanja druzine Coronini iz Kromberka so Cobenzli vladali Stanjelu vse do leta 1810, ko je druzina izumrla. Nato je grad prehajal v roke stevilnih druzin. Po letnicah na ohranjenih spominskih ploscah sklepamo, da so Cobenzli zaceli grad preurejati leta 1583, danasnjo barocno-renesancno podobo so mu dali okoli leta 1661, osem let kasneje pa so dvokrilno rezidenco sklenili z zapornim zidom in monumentalnim renesancnim portalom. V prvi svetovni vojni je avstrijska vojska v gradu uredila bolnisnico za oficirje. V casu med prvo in drugo svetovno vojno je bil grad po zamisli in zaslugi zupana Maksa Fabianija preurejen v osrednji prostor druzbenega dogajanja; tu je bila obcina, sola, knjiznica, zdravniska ordinacija, na grajskem dvoriscu pa so se odvijali poletni plesi, koncerti in gledaliske predstave. V drugi svetovni vojni je bil grad zaradi napada Narodno-osvobodilne vojske precej unicen, obnovitvena dela so se zacela v drugi polovici 20. stoletja. Leta 1988 so v obnovljenem delu odprli galerijo s stalno zbirko priznanega slikarja in grafika Lojzeta Spacala (glej poglavje Pomembne osebnosti), ob sobotah pa tu mladoporocenci sklepajo zakonske zveze; zupnijska cerkev sv. Danijela je bila sezidana med leti 1455 in 1460 na prostoru starejse stavbe in kljub kasnejsim barocnim prezidavam predstavlja enega kljucnih spomenikov gotske arhitekture na Krasu. Od znacilnih gotskih prvin sta na zunanjscini se vidna dva gotska vhoda in zazidana okna ter venec zunanjih opornikov ob prezbiteriju. V notranjosti pa nas v prezbiterij vodi gotsko zasiljen lok. Cerkev je dobila danasnjo barocno podobo v 17. in 18. stoletju. Kamniti barocni oltarji se povezujejo z delavnico Lazzarini iz Gorice, najzanimivejsa je gotovo reliefna upodobitev gradu Stanjel na glavnem oltarju. Dva lesena kipa svetnikov ob glavnem oltarju sta delo pomembnega stajerskega kiparja Johana Strauba. Leta 1609 je bil prizidan zvonik, ki je zaradi svojega edinstvenega limonastega ostresja postal simbol Stanjela. Na zunanjscini in v notranjosti vidimo nagrobne kamne grofov Cobenzlov in drugih rodbin, na procelju zakristije pa je vzidan spomenik skofu Antonu Mahnicu, delo Evgena Gustina; romanska ali kraska hisa odraza arhitekturne znacilnosti prvotnih kraskih his, grajenih v casu romanike in gotike. V pritlicju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del. Na hisi so se ohranjeni kamniti zlebovi po katerih je pritekala dezevnica v bliznji vaski vodnjak. V njej je etnoloska razstava; Ledenica ali Gledanica ­ najvisja tocka na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega razglednega ali obrambnega stolpa, od koder so Rimljani imeli nadzor nad prehodom v Italijo. Danes sicer razgledno tocko zakrivajo bori na vrhu hriba in cedre na pobocju, vendar se

·

Utrjeni Stanjel z gradom.

·

· 42

vedno nudi prekrasen razgled na okolisko krajino; · · Kobdiljski stolp ali Stolp na vratih, vcasih del Ferrarijeve vile je danes galerija z obcasnimi razstavami in prodajalna spominkov; Ferrarijev vrt pod utrjenim naseljem; pot do vrta vodi skozi Kobdiljski stolp ali Stolp na vratih. Kompleks vile z vrtom je nastajal v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja pod vodstvom arhitekta Maksa Fabianija in je najpomembnejsa parkovna ureditev iz casa med obema vojnama pri nas. Lastnik je bil Enrico Ferrari, zdravnik iz Trsta in svak Maksa Fabianija, ki je odkupil vecino stavb v stavbnem nizu nad parkom in tudi nekatere v drugem nizu. Fabiani je hise obnovil, vendar jih iz ulicne strani ni spreminjal. Revitalizacija kmeckih his v vilo je predstavljala konceptualno novost na podrocju evropske arhitekture. Parkovna stran his je urejena kot podezelska vila s parkom. Sam vrt je grajen v terasah, s cimer posnema ureditev Stanjela in se staplja z okolisko pokrajino. Poleg zelenjavnih in cvetlicnih gred, razlicnih rastlin in dreves, pergole, balinisca, razgledisca in paviljona pa je posebnost parka bazen, ki se je napajal z vodo iz posebej zasnovanega vodovodnega sistema, ki je zbiral meteorno vodo stanjelskega grica. V sklopu istega sistema so imele svoj dotok vode tudi vse stavbe v vili. Zal je bil vodovodni sistem unicen v 2. svetovni vojni prav tako kot nekatere hise in stolp, ki je na severovzhodu zakljuceval kompleks. Vila in park imata tudi svoj lasten dostop v obliki poti, ki obkrozi stanjelski gric in se zapira s kovanimi vrati z monogramom lastnika. Iz Ferrarijevega vrta in krozne poti ima obiskovalec lep pogled proti dolini Branice, v novejsem casu pa je park postal priljubljen prostor za zaljubljence, ki na beneskem mosticku preizkusijo trdnost svoje ljubezni; Avstro-ogrsko vojasko pokopalisce iz 1. svetovne vojne v spodnjem delu vasi, ne dalec stran od zelezniskih tirov je danes sicer precej uniceno, vendar se vedno odraza spomin na mlade fante, ki so v boju izgubili zivljenje. Ohranjena sta se dva kamna na vhodu in vecji skupni spomenik; celoto je urejal tudi Maks Fabiani, arhitekt pokopalisca pa je bil Joseph Ullrich, nadporocnik v cesarski kraljevi vojski; hotel Miramonti v spodnjem delu vasi, zgrajen za potrebe zeleznice Trst-Gorica-Jesenice-Beljak; Fabiani ga je spremenil v hotel za trzaske goste. Med 2. svetovno vojno je nudil zatocisce vojakom, po vojni pa so ga najprej preuredili v tovarno igrac (delali so predvsem puncke iz papirja), nato pa v osnovno solo, ki je tu delovala vse do leta 1999. Danes ponovno caka na prvotne hotelske namembnosti; Zadruzni dom ob regionalni cesti Sezana-Nova Gorica. Stavba, delo Maksa Fabianija, je nastala v casu fasisticnega obdobja kot `'Dopolavoro'', kjer naj bi italijanski fasisti in domacini prezivljali svoj prosti cas. Danes je v njem dom za krajane; dela iz studentske Kiparske kolonije leta 1969 in 1970 lahko vidimo ob vstopu v Stanjel ter v Ferrarijevem vrtu; spodnji glavni trg s cerkvenim znamenjem ­ kapelico, vasko tehtnico in spominskim obelezjem padlim v drugi svetovni vojni; vodna crpalka v Podlasih je zanimiv primer tehnicne dediscine. Crpalka je bila zgrajena v casu gradnje zelezniske proge, ki je v Stanjel prisla leta 1906. V Podlasih so zajemali vodo iz reke Branice, tu so naredili manjse umetno zajetje, od koder so vodo crpali do zelezniske postaje, kjer so bili v neposredni blizini rezervarji za 1000 kubikov vode (danes je tu vinska klet penecega terana v privatni lasti). Od tu je tekla voda na prosti pad do zelezniske proge. Vodo so uporabljali za parne lokomotive. Do Podlasov vodi makadamska pot, ki se 1 km za Stanjelom (v smeri Nova Gorica) odcepi od regionalne ceste Stanjel-Nova Gorica; pot se nadaljuje proti Spodnji Branici (crpalka se nahaja tik ob kriziscu za Smarje, Cipnje in Dolance); Fabianijeva pot ­ mreza sprehajalnih poti iz Stanjela v Kobdilj, ki povezujejo vse omenjene naravne in kulturne zanimivosti (Glej smerokaze).

Ferrarijev vrt, katerega posebnost je ribnik z otockom in beneskim mostickom, je delo Maksa Fabianija (Stanjel).

·

·

·

· · ·

Iz Kraske hise se po kamnitem zlebu zbira kapnica v vaski vodnjak - "komunsko stirno" (Stanjel).

·

43

Turisticna infrastruktura

V starem delu vasi je vec apartmajev, manjsa gostilna, v gradu pa okrepcevalnica in Turisticno informacijski center. V Kobdiljskem stolpu ali Stolpu na vratih je galerija z obcasnimi razstavami in prodajalna spominkov. V spodnjem delu vasi je vecja gostilna, dve trgovini, posta, frizerski salon, zelezniska postaja, bencinska crpalka in bankomat.

Druge zanimivosti

· prebivalci sosednjih vasi so Stanjelce v sali imenovali `'spagarji'', kar naj bi imelo dve razlagi. Po prvi razlagi naj bi kot grascakovi usluzbenci ob tolminskem puntu pomagali gospodi pri zajetju puntarjev. Po drugi razlagi pa zato, ker so si hlace vezali z vrvjo ­ po domace `'spago''; ob prazniku sv. Ivana, 24. junija, pletejo stanjelske zene vencke iz homuljice-"Krizcev sv. Ivana", ki takrat rumeno cveti. Potem jih izobesijo na hisna vrata in tako dom obvarujejo pred nesreco. Ta obicaj je pred leti ponovno obudilo Turisticno drustvo Stanjel; najvecji stanjelski praznik je prvo nedeljo v oktobru, na praznik Rozenvenske Marije, kateri je posvecen eden izmed stranskih oltarjev v cerkvi. Takrat je bil najvecji izmed stirih stajelskih sejmov; ob Stanjelu je kamnolom Melisce, kjer kopljejo gramoz za sipanje cest in gradnjo (odcep od regionalne ceste Sezana-Nova Gorica, 2,5 km za vasjo Stanjel); na zahodni strani Stanjela je dolina Stocajnik, kjer naj bi po ustnem pricevanju v casu grofove oblasti ljudi mucili, zato so tukaj ljudje stokali. Ob Stocajniku, v Zagavgah, pa naj bi ljudi obesali. Med vasmi Stanjel in Kobjeglava, v Mercah, pa so merili dajatve.

·

·

Zunanje kamnito stopnisce v Stanjelu.

· ·

2. VASKA SKUPNOST KOBDILJ

Kobdilj je grucasto naselje na severovzhodnem robu Komenskega Krasa, tik ob stanjelskem srednjeveskem naselju. Vas se deli na dolnji Kobdilj, ki se nahaja ob regionalni cesti Sezana-Nova Gorica in regionalni cesti Kobdilj-Vipava, ter nekoliko visje lezeci gornji Kobdilj, ki se razprostira na prisojni terasi hriba Gradisce (406 m), ki s hribom sv. Gregorja in Turna tvori zadnje odrastke kraskega roba. Ime za krajane: Kobdiljci, stevilo prebivalcev: 194 (2002), nadmorska visina: od 300 do 406 m.

Dostop

Ob novejsem delu vasi poteka regionalna cesta Sezana-Nova Gorica, ki se na zacetku vasi iz smeri Sezane odcepi v stari del dolnjega Kobdilja in nadaljuje skozi Rasko dolino v Vipavo. V starem jedru dolnjega Kobdilja se na levo odcepi lokalna cesta v gornji Kobdilj. Od tu tudi vodi makadamska cesta v gornji del Stanjela (Fabijanijeva pot). V vasi so mozne avtobusne povezave z Novo Gorico, Vipavo in Sezano ter zelezniske povezave s Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

V gornjem Kobdilju se na vrhu hriba nahajajo rusevine nekdanjega utrjenega naselja ­ gradisca, kar dokazuje, da je bilo obmocje naseljeno ze v casu praskupnosti. V krajevni zgodovini je najpomembnejsi pecat zapustila druzina Fabiani, ki je tu izpricana od 17. stoletja dalje. Ukvar44

jali so se s kmetijstvom, najbolj z vinogradnistvom in svilogojstvom. Posebej znani so bili po pridelovanju vina pikolit. Obogateli pa so s prodajo vode, saj so na posestvu v Kobdilju imeli enega redkih nepresahljivih vodnih virov. Tu so si ustvarili tudi svojo rezidenco, ki naj bi bila zgrajena okoli leta 1792, ko se je Janez Fabiani porocil z Terezo Pavlic iz Vipavske doline (Ceste). Posest je podedoval najstarejsi sin Anton, ki je porocil trzasko plemkinjo Charlotte von Kofler, ki sta med stirinajstimi otroki vzgojila tudi znanega arhitekta, urbanista in izumitelja Maksa Fabianija (glej poglavje Pomembne osebnosti). Njegova rojstna hisa v Kobdilju je postala pravi kmecki dvorec, ki s svojo lego in monumentalnimi stavbami dominira nad vasjo. Zivljenje Fabianijevih, po domace `'Serzentovih'' v 19. stoletju, je opisal Renato Ferrari v svoji knjigi Murva Fabianijevih, ki je ljubezenska zgodba starsev Maksa Fabianija. V Kobdilju je bil leta 1850 rojen tudi skof Anton Mahnic (glej poglavje Pomembne osebnosti). Naselje so v drugi svetovni vojni delno pozgali Nemci, krajani pa so vojno preziveli v begunstvu v okoliskih krajih.

Znane osebnosti

MAKS FABIANI (Kobdilj 1865 ­ 1962 Gorica, pokopan v Kobdilju) arhitekt, urbanist, profesor, pisec strokovnih in leposlovnih besedil, izumitelj, zupan Stanjela (1935 ­ 1945). (Glej poglavje Pomembne osebnosti); ANTON MAHNIC (Kobdilj 1850 ­ 1920 Zagreb, pokopan na Krku) doktor teologije, skof, profesor, pisatelj, kritik, eden najpomembnejsih osebnosti v slovenskem kulturnem, politicnem in cerkvenem prostoru ob koncu 19. stoletja, po letu 1897 pa na Hrvaskem. (Glej poglavje Pomembne osebnosti); STANKO BUNC (Kobdilj 1907 ­ 1969 Kranj) slovnicar, leksikograf, pesnik, publicist, knjiznicar, avtor stevilnih jezikoslovnih prirocnikov in ucbenikov ter veckrat ponatisnjenega Slovarja tujk.

Spahnjenca na glavnem trgu v dolnjem Kobdilju.

Znamenitosti

· trg v dolnjem Kobdilju je urbanisticno slikovit trg trikotniskega tlorisa, katerega dominantne komponente so tri spahnnjence in nad njimi vertikalno poudarjeni dimniki; Fabianijeva vila v gornjem Kobdilju ­ `'Serzentova domacija'', h. st. 39, je nastajala postopoma od leta 1792 in jo je dokoncno preuredil Maks Fabiani. Kompleks kmeckega dvorca z vec bivalnimi in stevilnimi gospodarskimi poslopji je imel v svojem sklopu tudi rastlinjak in razkosen zimski vrt; s svojo lego in monumentalnimi stavbnimi masami ucinkovito dominira nad vasjo. Simbol domacije in druzine je vecstoletna murva, naravni spomenik in najvecje drevo te vrste v Sloveniji, ki na dvoriscu kljubuje casu, ceprav so bila poslopja okoli nje med vojno minirana in pozgana in so le delno obnovljena. Posestvo ni odprto za turisticne obiske; stalni vodni vir ob Fabianijevi posesti ne usahne niti v najbolj susnih poletjih. Ceprav so Fabianijevi nekoc vodo prodajali, je Maks Fabiani v casu svojega zupanovanja poskrbel, da je postala voda javna dobrina (pot do izvira vodi po makadamski poti mimo Fabianijeve vile); ostanki nekdanjega utrjenega naselja ­ gradisca na vrhu hriba Gradisce, kjer sta dve prazgodovinski gradisci, loceni med sabo z dolinico, vendar povezani s skupnim okopom; vasko pokopalisce na hribu med Stanjelom in Kobdiljem, kjer so poleg domacinov iz Kobdilja, Stanjela in Lukovca, pokopani clani druzine Fabiani v druzinski grobnici. Na pokopaliscu stoji poznogotska cerkvica sv. Gregorja, sezidana v letih 1463-64, ki jo krasi gotski portal in zvonik na preslico oziroma zvoncnico. Na zunanjscini prezbiterija je vzidan kip glave, ki spominja na zgodbo pastirja, ki ga je napadla kaca in se je resil s pomocjo molitve; Fabianijeva pot ­ mreza sprehajalnih poti iz Kobdilja v Stanjel povezuje vse ze omenjene zanimivosti, naravne in kulturne posebnosti obeh vasi. Na sredi poti med vasema, nad

·

·

· ·

Pokopaliska cerkev sv. Gregorja z zvonikom na preslico, kamnito streho in reliefom glave pastirja (Kobdilj).

·

45

vojaskim pokopaliscem si sprehajalec lahko odpocije na Fabianijevih klopeh in si ogleda kapelico Matere bozje.

Turisticna infrastruktura

V vasi nudi ena domacija vec sob za prenocitev. V gornjem Kobdilju sta odprti Galerija z vrtom.

Druge zanimivosti

· Kobdiljci so med okoliskimi vasmi znani kot `'rogovilci'', saj so velikokrat povzrocali precej negodovanja med sosednjimi sovascani.

3. VASKA SKUPNOST GORNJA BRANICA (Koboli, Veckoti, Cehovini, Dolanci,

Kodreti, Trebizani)

Znamenita murva na Fabianovi domaciji v Kobdilju.

Gornja Braniska dolina zakljucuje severni rob Kraske planote, kjer se ta spusca do nadmorske visine 80 ­ 100 m in nadaljuje v juzni rob Vipavske doline oziroma v Vipavska brda. Za razliko od Krasa je za Branisko dolino znacilna flisnata pokrajina, prepletena s stevilnimi vecjimi in manjsimi vodotoki, ki se postopoma zlivajo v hudournisko Raso in reko Branico. V zgornjem delu preide dolina Branice v tektonsko zasnovano dolino Rase, ki je zarezana v kredne apneniske plasti. Dolina Rase je zelo ozka in vrezana od 150 do 200 m globoko. Vasko skupnost Gornjo Branico sestavlja sest naselij in en zaselek, ki se nahajajo na manj rodovitnih pobocjih okoliskih hribov in tako prepuscajo plodno ravnico ob Rasi in Branici kmetovanju. Strnjeni vasici Koboli in Veckoti lezita ob hudourniski Rasi, ki se skozi ozko sotesko prebije med strmim Kobolovskim hribom in Veckotskim hribom v sirso Branisko dolino. Sredi polja se Rasa zlije z reko Branico, ki se okrepljena se z manjsimi hudourniki steka proti Spodnji Branici naprej v reko Vipavo. Skozi Kobole tece studenec, ki v srediscu vasi napaja korito za potrebe zivine. Vasi sta od Stanjela oddaljeni 5 km, od Komna pa 13 km. Naziv za krajane v Kobolih: Kobolovci, stevilo prebivalcev: 20 (l. 2002), nadmorska visina: 176 m. Ime za krajane v Veckotih: Veckotovci, stevilo prebivalcev: 8 (l. 2002), nadmorska visina: 176 m. Nedalec od Veckotov se nahaja malce vecja vas Cehovini. Na zahodnem kraju naselja je obcasen Suhi potok, na vzhodnem pa Gorjanscek, ki se izlivata v Raso. Vzhodno od vasi pa se stekajo v reko Branico potoki Bezjakovec, Farjevec in Rehelica. V vasi je tudi studenec, katerega voda se izteka v vasko korito, ki je vcasih sluzilo za napajanje zivine. Vas je od Stanjela oddaljena 5,5 km, od Komna pa 13,5 km. Naziv za krajane: Cehovinci, stevilo prebivalcev: 61 (l. 2002), nadmorska visina: 176 m. V zgornjem delu doline Branice, 1,5 km od Cehovinov se nahaja grucasta vas Trebizani, kjer je jugovzhodno od vasi na Komarcah glavni izvir reke Branice. Pred naseljem je odcep za vas Erzelj. Na sredini poti med Cehovini in Trebizani, pri Grabnovcu, pa se cesta odcepi proti Kodretom in Dolancem in nadaljuje v Spodnjo Branico. Vas je od Stanjela oddaljena 7 km, od Komna pa 15 km.

46

Naziv za krajane: Trebizanci, stevilo prebivalcev: 14 (l. 2002), nadmorska visina: 190 m. Kodreti so prva vas ob lokalni cesti proti Spodnji Branici, ob potoku Podlukovnik, ki se nize izliva v Branico; naselje predstavlja sredisce Gornje Branice. Po ustnem izrocilu naj bi vasi dala ime rodbina Kodre, ki se je v vas naselila pred vec sto leti, vendar je kasneje izumrla. K vasi spada se zaselek Kovaci, ki se nahaja ob regionalni cesti Kobdilj-Vipava, med vasmi Cehovini in Trebizani. Od Stanjela je oddaljena 7 km, od Komna pa 15 km. Ime za krajane: Kodrecani, stevilo prebivalcev: 38 (l. 2002), nadmorska visina: 186 m. Nedalec od Kodretov pa je zadnja vasica Gornje Branice Dolanci. Med vasmi Kodreti in Dolanci tece potok Grnscak, ki redkokdaj presahne; izliva se v reko Branico. Vas je od Stanjela oddaljena 7,5 km, od Komna pa 15, 5 km. Ime za krajane: Dolanci, stevilo prebivalcev: 18 (l. 2002), nadmorska visina: 170 m.

Dostop

V vasi Kobole, Veckote, Cehovine, zaselek Kovace in vas Trebizane vodi regionalna cesta Kobdilj-Vipava; od nje se za vasjo Cehovini odcepi lokalna cesta v vasi Kodrete in Dolance in nadaljuje proti Spodnji Branici v Branik. Za Dolanci je odcep ceste za Gabrje, po stirih kilometrih pa odcep ceste proti Smarjam v Vipavski dolini in na makadamsko cesto proti Stanjelu (2 km). V vaseh je v casu solskega pouka mozna avtobusna povezava s Sezano in Vipavo.

Zgodovinski podatki

Nastanek naselij v Gornji Branici je zal zavit v meglo zgodovinskega casa, domnevamo lahko, da so tu imeli posesti Goriski grofje. V goriskem urbarju se Branica prvic omenja leta 1200 v povezavi s sv. Urhom v Branici (danasnjim Branikom), drugic jo srecamo v rozaskih urbarjih okoli leta 1240. Kdaj je benediktinski samostan Rozac (Raschiacco) dobil dokaj obsezno posest v Branici pri Rihemberku pa ni znano. Zal tudi ni znano, koliksen vpliv je na razvoj vasi imela plemiska rodbina Lantierijev, ki je od 16. stoletja bila lastnik gradu v bliznjem Braniku (nekdanjem Rihemberku). V preteklosti so naselja Gornje Branice pripadala stirim katastrskim obcinam (Gabrje, Erzelj, Stjak, Stanjel) in zupnijam, trem okrajnim glavarstvom (Gorica, Postojna in Sezana) in dvema skofijama (Ljubljanska skofija in dekanat Vipava), kar nam kaze na nekdaj mejno podrocje. Prebivalci Braniske doline so zasloveli v visokem srednjem veku z razvojem kmetijstva, predvsem z vinogradnistvom in kletarstvom (znani so po pridelovanju okusnih belih vin) ter sadjarstvom, predvsem s pridelavo jabolk in sliv. Velik dobicek jim je prinasala prodaja osusenih in olupljenih sliv. Po mnogih zapuscenih in porusenih mlinih na reki Branici (vcasih so bili kar stirje) pa lahko sklepamo, da jim je pomemben vir dohodka prinasalo tudi mlinarstvo. Vasi so delno prizadele posledice svetovnih vojn; v prvi svetovni vojni so imeli vojaki tu svoje rezidence in bolnisnico, v drugi vojni pa so vascani doziveli grozote fasisticnega in nacisticnega genocida. V obdobju med svetovnima vojnama so najvec gorja povzrocale lopovske skupine razbojnikov, ki so vascanom grozile po soteski hudourniske Rase.

Most cez hudournisko Raso v Kobolih.

Znane osebnosti

· ANDREJ CEHOVIN (Dolanci 1810- 1855 Baden pri Dunaju) castnik avstrijske vojske in baron (Glej poglavje Pomembne osebnosti).

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Katarine v Kodretih. Prvotno je cerkev sv. Katarine stala na bliznjem hribu Lukovnik (posvecena leta 1518), vendar so jo zaradi cerkvenih reform Jozefa II. zaprli 47

in porusili. Druga cerkev je bila postavljena leta 1805 v Dolancih, ki pa naj bi bila po ustnem izrocilu oskrunjena, saj je v njej prislo do pretepa in prelivanja krvi. Tako so leta 1879 v Kodretih posvetili novo cerkev sv. Katarine, leta 1896 so jo povecali in postavili zvonik s tremi zvonovi. Notranjost cerkve krasijo trije oltarji: glavni je posvecen devici in mucenki sv. Katarini Aleksandrijski, stranska dva pa sta posvecena sv. Krizu in Materi Bozji. Lepoto dajejo cerkvi se stenske poslikave prezbiterija s svetniki in simbolom sv. Duha. Na stropu cerkvene ladje je slika Vstalega Kristusa; · spomenik baronu Andreju Cehovinu v Dolancih so postavili leta 1898 in je delo kiparja A. Biteznika, kamnoseka B. Biteznika in arhitekta M. Fabianija. Leta 1926 so ga domacini skrili pred fasisticnim vandalizmom, leta 1987 pa ga ponovno restavrirali in postavili na staro mesto; vec spominskih plosc v spomin na NOB; vzidana spominska plosca ob vznozju Stjaskega hriba ob Trebizanih (spominja na tabor prve skupine partizanov na Primorskem, dne 28. 8. 1941), spominska plosca v Kobolih (spominja na javno javko, kjer so dne 28. 8. 1941 vascani imeli prvi sestanek s partizanskimi enotami), spominska plosca pred Koboli ob Stjaskem hribu (spominja na padle talce leta 1943), spominska plosca v Kalankah blizu Dolancev (spomin na protifasisticno zborovanje dne 30. julija 1944) in spomenik na vaskem pokopaliscu v Kodretih (padlim v NOB, zrtvam fasizma in padlim v italijanski vojski) ; cerkvena znamenja - "pili" v Cehovinih s kipom Lurske Matere Bozje, na kraju `'Popotniki''(ob poti od Dolancev na meji z Erzeljem) s Svetogorsko Marijo, na kriziscu ob odcepu za Dolance s sv. Cirilom in Metodom, kapelica v Trebizanih in pil na vrhu Kobolovskega hriba, posvecen Devici Mariji.

·

Skupna farna cerkev Gornje Branice (sv. Katarina v Kodretih).

·

Druge zanimivosti

· vascani praznujejo god sv. Katarine 25. novembra, ko naj bi sv. Katarina prinesla noz za klanje prasica. Najvecji vaski praznik pa je na dan vnebohoda, 40 dni po veliki noci. Po ustnem pricevanju naj bi bilo takrat konec `'braniske lakote'', saj so obrodile cesnje in na vrtovih je zrasla solata; celotno obmocje slovi po izjemnih naravnih krajinskih lepotah, kot so stevilni gozdovi, potoki in vodni izviri (npr. zdravilni vrelec v `'Leniscu'' blizu Dolancev), ki nudijo lepa dozivetja in sozitje z naravnim okoljem.

·

Zaradi prehoda s Krasa v Vipavsko dolino in s tem spremenjene kamninske podlage, je arhitektura Braniske doline prepoznavna tudi po barvi kamna, ki je temnejsi od apnenca (Lisjaki).

4. VASKA SKUPNOST LISJAKI (Lisjaki, Cipnje)

Vasko skupnost Lisjaki sestavljajo vas Lisjaki, manjsa in grucasta vas v osojni legi Braniske doline, ob vznozju kraske Gore (vrh Lukovska Skratlevica 434 m) zaselek Zalisjak ter vas Cipnje, ki lezi v Braniski grapi ob izhodu reke Branice iz soteske, ki se nadaljuje v sirso Branisko dolino v Spodnji Branici. Cipnje lezijo pol kilometra pred vasjo Lisjaki iz stanjelske strani. Pod Cipnjami pritekajo v Branico z desne Lahovski in Rezilski potok, z leve izpod Melisc pa hudourniski Lisick. Le-ta se nahaja tudi na vzhodni strani Lisjakov. Naziv za krajane Lisjakov: Lisjacani, stevilo prebivalcev: 50 (l. 2002), nadmorska visina: 135 m. Naziv za krajane Cipenj: Cipenjci, stevilo prebivalcev: 16 (l. 2002), nadmorska visina: 140 m.

48

Dostop

V vasi Cipnje in Lisjaki vodi lokalna cesta, ki se odcepi od regionalne ceste Nova Gorica-Sezana pri naselju Branik in se prikljuci na regionalno cesto Mance-Kobdilj pri vasi Cehovini. Od regionalne ceste Sezana-Nova Gorica se 1 km za Stanjelom (v smeri Nova Gorica) odcepi makadamska cesta, ki vodi do krizisca za Smarje, Dolance in Spodnjo Branico. V casu solskega pouka so v vaseh avtobusne povezave s Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

Severno od Cipenj so arheologi na hribu Ojstri vrh odkrili prazgodovinsko gomilo, dolgo 25 m in visoko 2 m, kar dokazuje, da so prvotni prebivalci okolisko obmocje naselili ze v prazgodovini. Na vrhu vzpetine Kristangrada na vzhodni strani Cipenj pa so razvaline starega gradu. V Lisjakih je nekoc bil vecji kmecki dvorec druzine Lisjak, iz katerega so kasneje nastale tri stanovanjske enote (h. st. 1., 2. in 3.). Na bogato preteklost spominja tudi arhitekturna struktura domacij z ostanki poslikave na procelju.

Znamenitosti

· sliki na domaciji h.st. 2, datirani v 18. stoletje z motivom Krizanega in sv. Antona.

Druge zanimivosti

· Zavivalca, kraj ob potoku Branica, pol kilometra pred Cipnjami (iz stanjelske smeri). Tu je urejen prostor za manjse zabave in sportno rekreacijo, predvsem plavanje v reki Branici, plezanje po kamnitem grebenu in sprehod po okoliski krajini; po ustnem izrocilu naj bi v gradu na Kristangradu neposlusne podloznike zapirali v lesene sode, ki so jih nato spuscali po hribu navzdol in jih zazgali v kaverni Buca pec, ki se nahaja med Kristangradom in Podlasi, nasproti Zavivalce.

·

Krizanje na nekdanjem kmeckem dvorcu v Lisjakih.

49

5. VASKA SKUPNOST LUKOVEC

Vas Lukovec je manjsa grucasta vasica na severni strani Komenske planote. Vas lezi na robu obseznega kraskega dola, prislonjena na zavetno juzno pobocje nizke Martince, ki skupaj s Skratljevico (434 m) na severovzhodni strani in Brdom na severozahodni strani sciti vas in dolino pred udarci burje. Vas steje 48 prebivalcev (l. 2002), naziv za krajane: Lukovcani, nadmorska visina: 376 m.

Dostop

Do vasi vodi strma stranska cesta, ki se 2 km za vasjo Stanjel (v smeri Nova Gorica), odcepi od regionalne ceste Sezana-Nova Gorica. Od regionalne ceste je vas oddaljena 2 km. Iz vasi Lukovec vodi makadamska pot v Kobjeglavo in na Griznik.

Zgodovinski podatki

Po ustnem izrocilu naj bi zacetki vasi segali v srednji vek, ko so tukaj imeli posesti grofje Lantierji iz gradu Rihemberk, v danasnjem Braniku. Prvo naselje s tremi hisami je nastalo v zaselku `'Majeriji'', 300 metrov od danasnje vasi. Kasneje so se lastniki teh domacij preselili v danasnjo vas Lukovec. V casu gradnje zelezniske proge Sezana-Nova Gorica je mnogo krajanov sodelovalo pri gradnji zeleznice in v ta namen so izkoriscali bliznji kamnolom. Prvo svetovno vojno so domacini preziveli v izgnanstvu, najvec v Avstriji, nekateri pa v sosednjih krajih. V drugi svetovni vojni je zaradi ugodne lege tu prebilo vecje stevilo partizanskih enot, za kar je bila vas 26. 9. 1943 pozgana.

Zahvalna kapelica druzine Turk iz Lukovca.

Znamenitosti

· cerkveno znamenje - kapelica v cast Matere Bozje nekaj metrov pred vasjo, v lasti druzine Turk. Kapelico je leta 1911 zgradila druzina Marc, ki ni imela naslednikov, zato sta se k njim naselila novoporocenca iz druzine Turk. Kapelico so sezidali v zahvalo za nadaljevanje rodu in zeljo, da bi nov rod imel otroke; zvoncek v vasi je vcasih vabil k smarnicam (cerkvena poboznost v cast Mariji meseca maja), danes pa opominja na smrt krajana.

·

Druge zanimivosti

· zaradi prelepega razgleda na okolisko krajino in neokrnjeno naravo je vas priljubljena tocka za pohodnistvo in kolesarstvo.

Kamnit vodnjak na dvoriscu domacije v Lukovcu.

50

6. VASKA SKUPNOST HRUSEVICA

Hrusevica je srednje grucasta vas na vzhodni strani Komenskega Krasa, ki se razprostira med vasema Stanjel in Tupelce; od Stanjela je oddaljena 2,5 km, od Komna pa 7 km. Ime za krajane: Hrusevljani, stevilo prebivalcev 127 (l. 2002), nadmorska visina 293 m.

Dostop

V Hrusevico vodita cesti, ki se odcepita od regionalne ceste Stanjel-Komen 1 km za Stanjelom (iz stanjelske smeri) in v vasi Tupelce. Iz Hrusevice vodi makadamska pot proti Koprivi. V vasi so mozne avtobusne povezave s Komnom, Stanjelom, Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

Prvi podatki o naselitvi tukajsnjega obmocja segajo v obdobje praskupnosti; tu se nahaja manjse gradisce ­ Debela griza, ki jo vse od zacetka 20. stoletja zarasca borov gozd. Tu je bil nekoc tudi kamnolom, kjer so lomili temnosiv kraski marmor. Vcasih je mimo gradisca vodila rimska pot, ki je preko Krasa povezovala Stivan z Ajdovscino, kjer je bil vecji rimski center. Vas je v casu prve svetovne vojne nudila prenocisca avstro-ogrskim vojakom, vascani pa so vojno preziveli v begunstvu. Po ustnem izrocilu so se vascani v casu razcveta ovcarstva ukvarjali s prejo volne; v vasi naj bi bile celo predilnice v obliki zadrug. Nekaterim krajanom pa je prinasalo dobicek tudi svilogojstvo, kjer so jim stevilne murve, ki se danes krasijo vas, dajale hrano za sviloprejke. Nekaj domacinov je bilo zaposlenih v domacem kamnolomu in v kamnolomu v Koprivi.

Steber s kipom sv. Janeza Nepomuka v Hrusevici. Steber je bil narejen skupaj s spomenikom na avstro-ogrskem vojaskem pokopaliscu iz 1. svetovne vojne v Stanjelu.

Znane osebnosti

JANEZ TAVCAR (rojen leta 1544 v zupniji Stanjel, morda v Hrusevici ali Dutovljah ­ 1597 v Gradcu, pokopan v Gornjem Gradu) je bil zupnik v Komnu (1571 ­ 1574), osmi ljubljanski skof (1580 ­ 1597), tretji v vrsti ljubljanskih skofov v 16. stoletju, po poreklu s Krasa (Urban Tekstor iz Lipe, Konrad Glusic iz Komna)

Znamenitosti

· podruzna cerkev sv. Jozefa (zupnija Stanjel) je majhna stavba z zvonikom na zvoncnico. V notranjosti skriva kamnit barocni oltar, verjetno iz Lazzarinijeve delavnice iz Gorice, oltarna slika, ki prikazuje smrt sv. Jozefa, pa je delo slikarja J.M. Lichtenreita. Oboje je iz 18. stoletja. Na ograji kora so izrezljana imena vojakov iz prve svetovne vojne; kip sv. Janeza Nepomuka v srediscu vasi. Sicer je malce nenavadno, da ceski zavetnik vode in mostov stoji sredi kraske vasice in ne ob rekah in mostovih, vendar so po ustnem izrocilu spomenik na Kras prinesli ceski vojaki v 1. svetovni vojni. Kip naj bi prej stal na enem izmed mostov na Goriskem in je najbrz delo goriskega barocnega kiparja G. Mazzolenija; spomenik padlim v NOB v srediscu vasi; cerkveno znamenje ­ "pil" ob cesti, ki vodi proti Stanjelu.

·

· ·

Turisticna infrastruktura

V vasi sta dve turisticni kmetiji, ki obiskovalcem ponujata tudi prenocisca.

51

Druge zanimivosti:

· pri sosedih so Hrusevljani poznani kot `'vrzotarji'', saj naj bi po stari segi na novega leta dan `'prijaznim'' dekletom postavili na okno `'vrzote'' (glave ohrovta), dekletom, ki so zavrnile vaskega fanta, pa ob kamin slamnatega moza; o trdem delu na kmetiji je v vasi poznana legenda, da naj bi domac kmet v kraju Pipenca (ob stranski poti do Koprive) zaradi tezkega oranja z voli, pri katerem mu je pomagala tudi hci (ali zena), preklinjal, zato se je odprla zemlja in pozrla vola in hcer (ali zeno), ki sta prisla ven v Devinu; domacini praznujejo vaski praznik na god sv. Lovrenca, nedeljo po 10. avgustu.

·

·

7. VASKA SKUPNOST KOBJEGLAVA-TUPELCE

Vasko skupnost Kobjeglava sestavljata vecja grucasta vas Kobjeglava, ki lezi na vzhodnem delu Komenske planote in manjsa vas Tupelce, ki se razprostira tik za vasjo Kobjeglava iz komenske strani. Vasi sta od Stanjela oddaljeni 2,5 km in od Komna 5,5 km. Naziv za krajane Kobjeglave: Kobjeglavci, stevilo prebivalstva: 190 (l. 2002), nadmorska visina: 327 m.

V zavetju cerkve sv. Mihaela se stiskajo mogocne domacije z zaprtim dvoriscem - "borjacem" (Kobjeglava).

Naziv za krajane Tupelc: Tupelcani, stevilo prebivalstva: 59 (l. 2002), nadmorska visina: 303 m.

Dostop

V Kobjeglavo in Tupelce vodi regionalna cesta Komen-Stanjel. Iz Kobjeglave vodi makadamska cesta proti Lukovcu (iz gornje vasi) in Kosoveljem (odcep ob kapelici ob regionalni cesti). V vaseh so avtobusne povezave s Komnom, Stanjelom, Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

Po ljudski razlagi je ime vasi Kobjeglava povezano z imenom najvisjega vrha za vasjo Kop, ki je bila glava drugih dveh vrhov, od tod `'kop je glava'' ­ Kobjeglava. Po drugi razlagi je ime povezano s hlevi za konje in kobile, zato ime kobila-glava. Po pripovedovanju naj bi bila prvotna naselbina v Mercah, predelu med Kobjeglavo in Stanjelom. Tu naj bi bil po ustnem pricevanju tudi samostan. Prve najdbe o naseljenosti tega ozemlja segajo v halstatsko obdobje. V bliznji jami Jelenca pa so nasli celo ostanke iz neolitika. Vas se v virih prvic omenja leta 1300 in naj bi spadala pod oblast Stanjelskih grofov. Med prvo svetovno vojno so bombe unicile nekaj his, vecjo skodo pa je povzrocila vojska, ki je tu imela svoja zaklonisca. V dvajsetih letih 20. stoletja so v blizini pokopalisca lomili kamen, nekateri krajani pa so se ukvarjali s tkanjem volne in lanu. Vas ima dobro ohranjeno strnjeno vasko jedro.

Znane osebnosti

JOSIP ABRAM (1832 Tupelce ­ 1907 Gorica) odvetnik in poslanec v goriskem dezelnem zboru, kjer si je stalno prizadeval za pravice Slovencev; FILIP ABRAM (1835 Tupelce - 1903 Dunaj) sodnik, okrajni sodnik v Komnu, visoki sodni uradnik na Dunaju; veliko prispeval k uveljavljanju slovenskega (in hrvaskega) jezika v uradovanju; ANTON RUDEZ (1757 Kobjeglava ­ 1820 Ribnica na Dolenjskem) upravitelj, pozneje lastnik Cobenzlove grascine v Ribnici na Dolenjskem; v casu francoske uprave zupan v Ribnici. Zbiratelj

52

ljudskega blaga, tesno je prijateljeval z Valentinom Vodnikom in Jernejem Kopitarjem ter z Zigo Zoisom; ANTON RUDEZ (1847 Kobjeglava ­ 1907 Gorica) je avtor knjige Gluhonemi (1894), prvega strokovnega dela o tej temi v slovenscini, strokovni pisec; VIKTOR BIRSA (Kobjeglava 1908 ­ 2002 Portoroz) slikar. Akademijo je obiskoval v Rimu, po vojni se je naselil v Gorici, kasneje v Tolminu in dokoncno v Portorozu, kjer je umrl. Najpomembnejsi navdih njegovega ustvarjanja je bila Primorska, posebej pa kraska pokrajina.

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Mihaela v Kobjeglavi na najvisjem robu vasi. Cerkev je danasnjo podobo dobila v 18. stoletju, leta 1717 je bila prenovljena, iz tega casa je tudi zvonik oglejskega tipa. Glavni oltar sv. Mihaela je eden najboljsih barocnih kamnitih oltarjev na sirsem podrocju Primorske iz leta 1768, delo neznanega avtorja iz kroga Lazzarinijeve delavnice. V cerkvi sta se dva stranska kamnita oltarja. V enem je Marijina slika, delo J. Tominca iz leta 1864, v drugem pa papez Silvester med sv. Petrom in Andrejem, delo A. Lichtenreita iz 18. stoletja. Na zunanjscini prezbiterija je vklesan relief roke; spomenik NOB v srediscu vasi v Kobjeglavi v obliki stiliziranega kraskega doma s kolono, vodnjakom, kamnitimi stenami in s skrlami krito streho. Kamni okoli spomenika, povezani z verigo, simbolizirajo padle borce; dve cerkveni znamenji ob regionalni cesti Komen-Stanjel in v zaselku Cotnja v Kobjeglavi; vaski vodnjak s crpalko na vreteno v Tupelcah, ob h. st. 4.

·

· ·

Turisticna infrastruktura

V Kobjeglavi je prsutarna, ki sprejema vnaprej napovedane skupine, ob vikendih tudi diskoteka, ki pa je v poletnih mesecih zaprta. V Tupelcah je vinotoc s kletjo v Stanjelu.

Druge zanimivosti

· · · vascani praznujejo vaski praznik na god sv. Mihaela, 29. septembra. Navadno pripravijo slavje teden prej, ker je naslednjo nedeljo vecja sagra v Stanjelu; med okoliskimi kraji so Kobjeglavci znani kot `'puntarji'', saj naj bi se neprestano upirali grofom iz Stanjela; prsutarna MIP je poleg prsutarne Kras v Sepuljah najvecja prsutarna v Sloveniji.

Abramova domacija v Tupelcah.

53

Podobo kraskih naselij oblikujejo kamniti zidovi (Kobjeglava).

8. VASKA SKUPNOST GABROVICA-COLJAVA

Vasko skupnost Gabrovica-Coljava sestavljata vas Gabrovica, ki se nahaja na jugovzhodni strani Komenskega Krasa, in manjsa vas Coljava, ki lezi v neposredni blizini Gabrovice, od nje oddaljena le 0,5 km. Vasi sta od Komna oddaljeni 4,5 km in od Stanjela 6 km. Stevilo prebivalcev v Gabrovici: 125 (l. 2002), nadmorska visina: 279 m, ime za krajane: Gabrovcani. Stevilo prebivalcev v Coljavi: 48 (l. 2002), nadmorska visina: 276 m, ime za krajane: Culjavcani, Culjavke.

Dostop

V Gabrovico in Coljavo vodita dve cesti z regionalne ceste Komen-Stanjel, ena se odcepi na glavnem trgu v Tomacevici in druga na sredi poti med Tomacevico in Kobjeglavo. Poti vodita najprej v vas Gabrovico in se nadaljujeta proti Coljavi ter se povezeta z regionalno cesto, ki vodi iz Komna v Krajno vas in Dutovlje. V Gabrovici je tudi makadamska cesta proti Komnu. Od tu so mozne avtobusne povezave s Komnom, Stanjelom, Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

V Podganji jami pri Coljavi so leta 1908 odkrili obilo loncevine iz bakrene dobe, leta 1963 pa tudi keramiko iz bronaste dobe, kar dokazuje, da je to podrocje bilo ze zelo zgodaj naseljeno. V zgodovinskih virih pa se Gabrovica omenja kot posest samostana v Rozacu (Rosazzo) blizu Cedada (Cividale).V prvi svetovni vojni je tekla tod vojaska zelezniska proga, ki je od Dutovelj vodila na sosko fronto. Zaradi potreb vojske so v borovem gozdicku ob Coljavi uredili vecjo kaverno, kjer je bila v drugi svetovni vojni tiskarna. V casu druge svetovne vojne so v Gabrovici ustanovili XIX. Slovensko narodnoosvobodilno Udarno brigado Narodno-osvobodilne vojske (NOV) in Partizanskega odreda Slovenije (POS) `'Srecka Kosovela''. Tu je tudi delovala relejna kurirska postaja P13. Gabrovica je v bliznji in daljni okolici slovela kot zidarska vas, saj je tu delovala zidarska 54

sola, kjer se je izucilo veliko domacinov. Blizu vasi je bil tudi kamnolom koprivskega belega marmorja. Delo uspesnih zidarjev in kamnosekov je vidno na stevilnih domacijah, ki jih krasijo zanimivi arhitektonski detajli.

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Petra na zacetku vasi v Gabrovici, ob vaskem trgu, ki mu domacini pravijo Brce. Tu je tudi prostor za vaske prireditve. Sedanja cerkev je bila zgrajena na prostoru nekdanje starejse cerkve. Nad vhodom zvonika oglejskega tipa je vklesana letnica 1737, ki je najbrz leto izgradnje zvonika. Pod njim je bil vcasih vhod v staro cerkev. Notranjost cerkve krasijo stirje oltarji; glavni je posvecen sv. Petru, stranski pa so posveceni sv. Luciji, Brezmadezni Devici Mariji in Srcu Jezusovemu; starodavne lipe na glavnem vaskem trgu v Gabrovici s svojimi mogocnimi krosnjami krasijo glavni vaski trg ­ Brce; spomenisko obelezje na glavnem vaskem trgu v Gabrovici, posveceno relejni kurirski postaji in padlim v narodno osvobodilni borbi; spominska plosca XIX. Slovenski narodnoosvobodilni udarni brigadi NOV IN POS `'Srecka Kosovela'' na h. st. 29 v Gabrovici.

· · ·

Turisticna infrastruktura

V vasi Coljava lahko ob vikendih pokusate domace dobrote v turisticni kmetiji. V vasi je tudi razvita kovaska obrt.

Druge zanimivosti

· vascani pripravijo vecjo slovesnost na dan godu sv. Petra, 29. junija, ko domace kulturno drustvo pripravi gledalisko igro.

Cerkev sv. Petra v Gabrovici.

55

9. VASKA SKUPNOST TOMACEVICA

Tomacevica je manjsa vas, ki se razprostira vzhodno od Komna, od katerega je oddaljena 2 km, od Stanjela pa 5 km. Stevilo prebivalcev: 160 (l. 2002), nadmorska visina: 271 m, naziv za krajane: Tomacevljani.

Spomenik zrtvam druge svetovne vojne v Tomacevici.

Dostop

V vas vodi regionalna cesta Komen-Stanjel. Med vasema Komen in Tomacevica je odcep ceste proti Malemu Dolu, v srediscu vasi pa je odcep proti Gabrovici in Coljavi. Iz Tomacevice vodi stranska pot v Mali Dol. V vasi so avtobusne povezave s Komnom, Stanjelom, Sezano in Novo Gorico.

Zgodovinski podatki

Iz zgodovinske vaske kronike je znano, da so okoli leta 1200 v vasi imeli svojo posest Goriski grofje; v goriskem urbarju se vas imenuje Tulmascowiz. Skozi vas je vodila znana romarska pot do cerkve Device Marije Obrsljanske, ki se nahaja v neposredni blizini vasi. V drugi svetovni vojni so bili krajani zaradi mascevanja Nemcev v bitki v Dovcah deportirani v begunstvo na Bavarsko, vas pa je bila pozgana in unicena. Po prenovi je vecina domacij izgubila svojo znacilno krasko arhitekturo.

Znane osebnosti

ANTON SIBELJA - STJENKA (1914 Tomacevica ­ 1945 Gacnik v Gorenji Trebusi, pokopan v skupni vojaski grobnici na Vojscici) je v tridesetih letih 20. stoletja zacel delovati kot tigrovec, leta 1940 je bil zaprt in obsojen na t.i. drugem trzaskem procesu. Leta 1941 je postal clan Osvobodilne fronte; zacel je izvajati sabotazne akcije na Krasu, od katerih je najbolj znan napad na nemsko kolono v Dovcah, 2. februarja 1944. Kot vojaski poveljnik je dosegel cin majorja. Njegovo ilegalno ime je bilo Stjenka. Leta 1949 je bil proglasen za narodnega heroja. Na njegovi rojstni hisi v Tomacevici je vzidana spominska plosca, po njem se imenujeta planinska koca na Trstelju in osnovna sola v Komnu, pred katero stoji tudi njegov spomenik, delo A. Sigulina.

Znamenitosti

· · · · cerkveno znamenje ­ "pil" v srediscu vasi je bilo zgrajeno leta 1937; spomenisko obelezje padlim v NOB v srediscu vasi; spominska plosca narodnemu heroju Antonu Sibelju Stjenki na h. st. 6; vaska sprehajalna pot med borovci na hrib Zajcevca (415 m), kjer lahko spoznavate naravne in kulturne posebnosti Krasa, kot so kamnolom, kjer so vcasih pridobivali skrle, `'japlence'' ­ jame za gasenje apna, suhe zidove, brezna in se mnogo drugih zanimivosti (odcep za pot je iz regionalne ceste Komen-Stanjel pri h. st. 48 in 27.);

56

·

podruznicna cerkev Device Marije v Obrsljanu ­ stara romarska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se v vsej svoji lepoti sveti na gricu nad cesto, ki vodi iz Tomacevice proti Komnu (oznacena pot, odcep 400 m za vasjo Tomacevica v smeri proti Komnu). Cerkvena stavba se je razvila iz prvotne kapele, ki jo je nato nadomestila cerkev, ki je bila se veckrat pozidana in povecana. Natancni podatki o nastanku sedanje stavbe niso znani, vendar nas napis na kamniti plosci nad vhodnimi vrati opominja, da so najverjetneje cerkev sezidali leta 1585 in da je bil kraj slovece romarsko sredisce. Leta 1644 je bila obnovljena; takrat so povecali ladjo in vanjo vkljucili zvonik, ki je sedaj postavljen v notranjscino, prvotno pa je stal zunaj. O nastanku cerkve govori tudi legenda, ki pravi, da se je pastirju na tem mestu prikazala Marija z detetom Jezusom; sedela je na lepem tronu, ki je bil ves prepleten z brsljanom. Cerkev je najbolj slovela na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, ko so k njej romali verniki od vsepovsod, najbolj s Krasa in Vipavske doline. Njena posebnost je bila bula ­ cerkvena listina, s katero jo je papez Urban VIII. obdaroval z odpustki za vse case. Ker je na Krasu zaradi dolgih susnih obdobij velikokrat primanjkovalo pitne vode, so romarji pogostokrat prosili Devico Marijo za kapljico dezja in veljalo je prepricanje, da bo v 36 urah po procesiji za dez njihova prosnja uslisana. Notranjost cerkve je dobila barocno podobo v 18. stoletju in je bogata predvsem v slikarskem okrasju. Glavni oltar je vseboval sliko Marijinega vnebovzetja F. Pittonija, ki visi danes na steni prezbiterija, v oltarju pa je voscen kip Marije z Jezusom iz 19. stoletja, ki je tudi med najvecjimi take vrste v Sloveniji. Stranska oltarja sta posvecena sv. Ani in sv. Antonu. Oljno sliko s podobo Druzine Sv. Ane je naslikal A. Lichtenreit, sv. Antona Padovanskega in sv. Antona Puscavnika pa A. Paroli. Najdragocenejse pa so freske Marijinega vnebovzetja in kronanja v prezbiteriju, delo delavnice furlanskega slikarja Giulia Quaglia iz leta 1724, ki je poslikal tudi ljubljansko stolnico in semenisko knjiznico. Freska Zadnje vecerje na slavolocni steni iz druge polovice 19. stoletja pa je delo domacina J. Strnada.

Druge zanimivosti

· v vasi je najvecja slovesnost ob praznovanju velikega smarna-Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. Ostali romarski shodi so se: shod moskih na dan Malega smarna (8. septembra) in shod zena na dan sv. Ane (26. julija).

Med vinogradi se na manjsi vzpetini dviga znamenita romarska cerkev Device Marije v Obrsljanu.

57

10. VASKA SKUPNOST MALI DOL

Mali Dol je manjsa grucasta vas, ki lezi 2 km severevzhodno od Komna. Stevilo prebivalcev: 48 (l. 2003), nadmorska visina: 264 m, naziv za krajane: Malidolci

Majhno grucasto naselje Mali Dol ob rodovitni dolini.

Dostop

V vas lahko pridete po regionalni cesti Komen-Stanjel z odcepom na pol poti med Komnom in Tomacevico. Iz vasi vodi makadamska cesta v Tomacevico in v Dovce (kraj med Komnom in Branikom).

Zgodovinski podatki

Po ustnem izrocilu naj bi vas nastala v srednjem veku, ko je rihemberski grof dodelil to obmocje trem bratom pastirjem. Med drugo svetovno vojno je bila vas kar dvakrat pozgana; delno dne 27. 9. 1943 in v celoti 15. 2. 1944, ko so se Nemci mascevali nad bitko v Dovcah. Krajani so bili deportirani na Bavarsko.

Znamenitosti

· · · cerkveno znamenje ­ kapelica in vaski vodnjak na glavnem trgu. Vodnjak je zgrajen iz dveh kamnitih obodov z vklesano letnico 1896; spominska plosca v srediscu vasi, posvecena prvemu pozigu vasi, ki je delno prizadel vas; kamnit spomenik domacinu in kmetu Alojziju Furlanu (Grskovemu kmetu) izven vasi ob kolovozu, ki se odcepi z glavne ceste. Spomenik so postavili sinovi domacina, ki so se odselili v daljni svet; sprehajalna pot okoli vasi, z zacetkom v centru vasi proti spomeniku Alojziju Furlanu. Na poti si lahko ogledate vodnjak, dve murvi, suhe kamnite zidove, mogocen hrast z obsegom 4 m in kal z `'japenco'' (jamo za gasenje apna).

·

Druge zanimivosti

· 58 okoli vasi je vec makadamskih poti, kjer lahko obcudujete naravne in kulturne zanimivosti okoliske krajine.

11. VASKA SKUPNOST KOMEN (Komen, Divci)

Komen z manjso vasjo Divci in zaselkom Jablanec lezi v srediscu Komenskega Krasa in predstavlja tudi njegovo upravno in gospodarsko sredisce. Divci lezijo 300 m vzhodno od Komna, zaselek Jablanec pa en kilometer severno od Komna. Komen je od Stanjela oddaljen 8 km. Stevilo prebivalcev v Komnu z Jablancem: 604 (l. 2003), nadmorska visina 285 m, naziv za krajane: Komenci. Stevilo prebivalcev v Divcih: 36 (l. 2003), nadmorska visina 285 m, naziv za krajane: Divcani.

Dostop

V Komen vodijo regionalne ceste iz smeri Nova Gorica, preko Mirna in Kostanjevice na Krasu ter iz Branika. Iz smeri Sezana pridemo preko Dutovelj oziroma iz Stanjela; iz smeri Italija pridemo iz Nabrezine mimo mejnega prehoda Gorjansko oziroma iz Trzica (Monfalcone) mimo mejnega prehoda Klarici. V vasi so avtobusne povezave s Sezano, Stanjelom in Novo Gorico. V Divce vodi lokalna cesta, ki se ob osnovni soli odcepi od regionalne ceste Komen-Stanjel. Iz Divc vodi makadamska pot do romarske cerkve Device Marije v Obrsljanu, kjer se pot nadaljuje proti Tomacevici. V Jablanec pa vodi stranska pot, ki se 500 m od sredisca Komna odcepi od lokalne ceste Komen-Skrbina.

Cerkev sv. Jurija velikih dimenzij je ena pomembnejsih barocnih cerkvenih arhitektur na Primorskem. Kot ena redkih stavb je ostala nedotaknjena v katastrofi, ki je prizadela Komen leta 1944.

59

Zgodovinski podatki

Po prvih do sedaj znanih zgodovinskih virih se zupnija Komen in s tem tudi vas prvic omenja leta 1247. Kot pomembno upravno, gospodarsko, politicno in kulturno sredisce je zazivela ze proti koncu 19. stoletja, ko so se v vasi razvile stevilne obrtne dejavnosti, gostinstvo, trgovine in upravne funkcije. Tu je bila sodnija, notar, davcni urad, policija in celo zapor. Vas je v obdobju med svetovnima vojnama zaslovela kot pomemben turisticni center, kamor so na pocitnice in nedeljske izlete prihajali mescani iz Trsta, Trzica in celo iz Benetk. Zaradi ugodne klime pa je postala tudi zdravstveni center, kjer sta delovali dve koloniji za otroke in center za pljucne bolezni z rentgensko postajo. Najvec grozot je pretrpela v casu prve svetovne vojne, tu je vodila tudi vojaska zelezniska proga, se huje pa je bilo v casu druge svetovne vojne, ko je bila 15. 2. 1944 vas pozgana in vecina krajanov deportiranih na Bavarsko. V povojnih letih obnove se je Komen postopoma zacel razvijati v gospodarski, upravni in kulturni center Komenskega Krasa. V okolici Komna (ob stranski poti na Volcji Grad) je vcasih deloval vecji kamnolom. Po ljudskem izrocilu se vas Divci imenuje po kmetu Divkacu, ki je imel tu obsezno posest in credo ovac. Po njegovi smrti, okoli (leta 1700), so si tu postavili hise se drugi prebivalci in tako je nastala strnjena vas. Naprej so jo imenovali Rozce, nato pa po prvem gospodarju. Do druge svetovne vojne je vas spadala pod vas Komen, danes pa je samostojno naselje. Zgodovinski podatki o nastanku zaselka Jablanec, ki ima danes le tri domacije, pa niso znani; po pripovedovanju je bilo prvotno naselje ­ Stari Jablanec nekoliko stran od danasnjih domacij, ki pa so jih kasneje zapustili oziroma jih je zajel pozar.

Obnovljen kal Luze v Komnu, ki je nekdaj sluzil za napajanje zivine.

Znane osebnosti

VIKTOR KOS, (Podmelec 1899 ­ 1987 Sempeter pri Novi Gorici, pokopan v Komnu) je bil od leta 1932 do leta 1971 dekan v Komnu. Ob pozigu Komna je skupaj s kaplanom MIRKOM RENERJEM (Stjak 1919 ­ 1993 Marburg v Nemciji) prostovoljno odsel s krajani v begunstvo v Nemcijo in jim tam v tezkih preizkusnjah stal ob strani. V srcih Komencev sta se oba duhovnika zapisala kot nepozabna dusna pastirja, ki jih nista zapustila niti v tragicnih trenutkih vojnega nasilja. KONRAD GLUSIC (Komen 1527 ­ 1578 Gornji Grad ) zupnik v Komnu (1556 ­ 1570/71), kjer je ustanovil bolnisnico za reveze; sesti ljubljanski skof (1570/71 ­1578); JUST GODNIC (Komen 1908 ­ 1990 Kranj, pokopan v Svetem) dejaven tigrovec, od zacetka tridesetih let 20. stoletja intenzivno deloval v ilegali. Leta 1936 je bil med podpisniki pogodbe med TIGR-om in Komunisticno partijo Italije; ALBERT VRABEC - EDEN (Komen 1890 ­ 1944 Flossenburg v Nemciji) mizar, organizator in clan dezelnega vodstva Komunisticne partije Italije, borec proti fasizmu doma in v tujini; ALOJZ STREKELJ (Komen 1857 ­ 1939 Biograd na Hrvaskem) visoki kmetijski strokovnjak za vinogradnistvo, deloval na podrocju Istre, Dalmacije in Hercegovine, uspesen pri zdravljenju trtne usi in pri obnovi vinogradov. Leta 1901 izvoljen v goriski Dezelni zbor, 1907 je postal poslanec v Drzavnem zboru na Dunaju; JOSIP STREKELJ (Komen 1868 ­ 1955 Ljubljana) ucitelj za vinogradnistvo in sadjarstvo v Komnu, tam ustanovil solsko drevesnico in trtnico, okrajno sadjarsko drustvo, hranilnico in posojilnico, zavarovalnico za govejo zivino, bralno drustvo in telovadno drustvo Sokol. Bil je poslanec v goriskem Dezelnem zboru. Bil je med najbolj dejavnimi na podrocju sadjarstva in vrtnarstva v Sloveniji; AVGUST KAFOL (Cepovan 1882 ­ 1955 Ljubljana, pokopan v Komnu) gozdar, kmetijski strokovnjak. Bil je vec let gozdar v Komnu in je vodil pogozdovanje Krasa. Drevesnico v Komnu je uspesno vodil do svoje smrti, pomembno pa je vplival tudi na razvoj sadjarstva in zivinoreje na Krasu. V Cirju (Komen) stoji od leta 1957 njegov spomenik, delo kiparja I. Sajevca; 60

Spomenik pogozdovalcu Avgustu Kafolu v parku Cirje v Komnu. Park je nastal iz dediscine drevesnice, ki je predstavljala enega pomembnejsih centrov pogozdovanja Krasa.

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Jurija na manjsi vzpetini v srediscu vasi Komen. Tu je nekoc stala manjsa gotska zupnijska cerkev; ker je bila premajhna, so jo porusili in leta 1768 zgradili novo, barocno cerkev. Ob njej stoji samostojen zvonik oglejskega tipa, v notranjosti pa glavni oltar iz leta 1773, ki je posvecen vaskemu zavetniku sv. Juriju. Poleg glavnega so v cerkvi se stirje stranski oltarji. Cerkev je poslikal C. del Neri leta 1901, luneti nad spovednicama pa sta delo Toneta Kralja; stara sola na osrednjem trgu pod zupnijsko cerkvijo, zgrajena leta 1896. Do leta 1994 je sluzila svojemu prvotnemu namenu, danes pa nudi prostor kulturno-umetniskim drustvom; osrednji trg s kulturnim domom in spomenikom padlim zrtvam v narodnoosvobodilnem boju in v izgnanstvu, zgrajena v petdesetih letih 20. stoletja. Na procelju kulturnega doma je vzidanih vec spominskih plosc pomembnim osebnostim. nekdanja Vila Storici - danasnja zdravstvena postaja, nedalec od zupnijske cerkve ob poti, ki vodi v bliznji gozd Cirje. Skupaj z okoliskim parkom jo je zasnoval Maks Fabiani leta 1934 za takratnega komenskega zdravnika Danila Storica (Storici). Po ustnem izrocilu naj bi zgradba spominjala na nekdanji komenski grad lastnika Johannesa Stolfe, ki je stal na prostoru danasnje cerkve. Vila predstavlja kvaliteten odmev modernizma iz obdobja pred drugo svetovno vojno; vasko pokopalisce v bliznjem gozdu Cirje. Tu pociva mnogo krajanov, med katerimi so tudi gozdarja in pogozdovalca Krasa Anton Mrak in Avgust Kafol ter zupnik msgr. Viktor Kos; gozdni park Cirje - gozdna in sprehajalna ucna pot. Ob poti lahko spoznavate razlicne vrste dreves in se odpocijete na klopcah. Pot pa vas pripelje tudi do spomenika zadnjega pogozdovalca okolice Komna Avgusta Kafola in do dveh kalov (Kal in Kaluze v Divcih), ki lezita na drugi strani regionalne ceste Komen-Stanjel; avstro-ogrsko vojasko pokopalisce iz 1. svetovne vojne v gozdu Draga. Iz Cirja vodi pot mimo cerkvenega znamenja­pila proti gozdu Draga, kjer se nahajajo ostanki pokopalisca iz prve svetovne vojne; kal Luze, starodavni zbiralnik v dolnjem koncu vasi ob lokalni cesti, ki iz Komna vodi proti Volcjemu Gradu. Tu se lahko odpocijete in uzivate ob prekrasnem pogledu na Komen in njegovo okolico; cerkvena znamenja - "pil", ki se nahajajo ob poti iz Divc k Devici Mariji Obrsljanski, v parku Cirje ob vaskem pokopaliscu in v dolnji vasi ob h. st. 1b.

Vodnjak pred komensko cerkvijo.

· ·

·

· ·

·

·

·

Turisticna infrastruktura

V Komnu so stevilne trgovine, bencinska crpalka, posta, banki z bancnim avtomatom, gostilna s prenocisci, okrepcevalnice in bari, poleg tega pa nudi tudi nekaj nocnega zivljenja (nocni klub in ob vikendih tudi diskoteka, ki je v poletnem casu zaprta).

Druge zanimivosti

· · komenski farani svecano praznujejo god svojega zavetnika sv. Jurija 24. aprila; krajevni praznik je 15. februarja - na dan, ko je bila pozgana vas.

61

12. VASKA SKUPNOST SKRBINA (Skrbina, Rubije, Sibelji)

Vasko skupnost Skrbina sestavljajo tri sosednje vasi: Rubije, Skrbina in Sibelji, ki lezijo severno od Komna in mejijo s Krasom v mirenski obcini (Lipo, Temnico). Vas Rubije se nahaja dva kilometra od Komna, vzhodno od ceste Komen-Skrbina. Za njo lezi nekoliko vecja vas Skrbina. Ce pot nadaljujemo proti Lipi in na prvem odseku zavijemo desno, pridemo v najmanjso vasico vaske skupnosti, Sibelji. Vasi obdaja vecje stevilo manjsih hribov; na severovzhodni strani sta hriba Sv. Martin (476 m) in Sumka (tudi Sunka, 518 m), na severni strani so Ovcjak (575 m), Lipanjski vrh (536 m) in Sv. Katarina, na severozahodni strani pa Trstelj (643 m). Stevilo prebivalcev v Skrbini: 147 (l. 2002), naziv za krajane: Skrbinci, nadmorska visina: 347 m. Stevilo prebivalcev v Rubijah: 40 (l. 2002), naziv za krajane: Rubinci, nadmorska visina: 316 m. V Sibeljih pa zivi 11 prebivalcev (l. 2002), naziv za krajane: Sibeljci, nadmorska visina: 370 m.

Cerkev sv. Antona Opata v Skrbini.

Dostop

V Skrbino vodi lokalna cesta iz Komna. Kilometer in pol pred Skrbino je odcep proti Rubijam, pol kilometra za vasjo Skrbina pa odcep proti Sibeljem, ki skozi Zelezna vrata vodi v Dornberk v Vipavsko dolino.

Zgodovinski podatki

Prvi zgodovinski podatki o vasi segajo v leto 1200, ko se vas Skrbina v seznamu goriskih grofov omenja kot Serbin. V seznamu fevdov rihemberskega gospostva okoli leta 1370 pa jo zasledimo kot Skerbin; sto let kasneje jo v urbarju istega gospostva najdemo pod imenom Scörbin. Vas je bila delno poskodovana v 1. svetovni vojni, ko so jo zasedli avstro-ogrski vojaki, krajane pa izselili v begunstvo v Brkine. Poseben zgodovinski pecat ji je zapustilo dogajanje v drugi svetovni vojni, saj so tu imele svoje postojanke razlicne narodnoosvobodilne organizacije, na kar opozarjajo stevilne spominske plosce. Pred vojno je bil ob Skrbini tudi zaselek Mihajli, ki pa so ga Nemci 23. 9. 1943 pozgali, saj so tu imeli svojo postojanko partizani. Danes je tu le lovska koca. Nekdaj sta bili na Sv.Martinu in Sv. Katarini manjsi cerkvici, ki sta bili uniceni. V okolici Skrbine in Rubij sta dva zapuscena kamnoloma, kjer je bilo zaposlenih veliko kamnarjev in kamnosekov iz okolice.

Znane osebnosti

LOJZE SPACAL (rojen 1907 ­ 2000 v Trstu, pokopan v Skrbini) velja za enega najvidnejsih likovnih ustvarjalcev v povojnem slovenskem in italijanskem prostoru. (Glej poglavje: Pomembne osebnosti); ANTON FAKIN (Skrbina 1885 ­ 1963) solnik, strokovni pisec in biolog. Objavljal je clanke, knjige in ucbenike s podrocja solstva in biologije. 62

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Antona Opata v gornjem koncu vasi Skrbina. Prvotna cerkev je bila sezidana leta 1501 v romanskem slogu, vendar so jo leta 1565 obnovili in nekoliko povecali. Leta 1623 so jo znova prenovili in koncno podobo je dobila leta 1862. Zanimiva je zaradi kvadratne ladje in zatrepnih nastavkov nad vsako stranico na zunanjscini. Zvonik je oglejskega tipa. V notranjosti ima tri oltarje: glavnega, posvecenega svetemu Antonu Opatu, in dva stranska posvecena Mariji in sv. Luciji. Podoba sv. Antona je slikana na lesu; Spacalova domacija v dolnjem koncu vasi Skrbina, h.st. 24, ki jo je v povsem svojem slogu preuredil Lojze Spacal in je v njej prezivel tudi veliko svojega casa. Galerija z njegovimi deli je v gradu v Stanjelu; vec spominskih obelezij na spomin NOB: na nekdanji gostilni (h. st. 75) je spominsko obelezje padlim slovenskim padalcem (radiotelegrafistom in diverzantom, ki so prisli iz Afrike), na domaciji h. st. 22 in 21 je spominsko obelezje Pinku Tomazicu, ki so ga v Skrbini 2. junija 1940 aretirali in ga obsodili na drugem Trzaskem procesu leta 1941 in nato ustrelili 15. decembra 1941 na openskem streliscu in stevilna druga; cerkveno znamenje - "pil" v srediscu vasi Skrbina, posvecen sv. Antonu Padovanskemu, ki je v krscanskih krogih priljubljen svetnik in cerkveni ucitelj. Pil je naredil domacin Joze Dugulin leta 1888; cerkveno znamenje na h.s. 29 v Skrbini je zanimiv relief Krizanja, delo ljudskega umetnika iz druge polovice 18. stoletja; romarska pot na Sv. Katarino s postajami krizevega pota. Na hribu so ostanki mocno utrjenega prazgodovinskega gradisca in razvaline romanske cerkvice sv. Katarine. Danes sta tu dva zvonova, ki naj bi prinasala sreco. Ostanki prazgodovinskih stavb so tudi na sosednjem vrhu Ovcjaku in v blizini nekdanjega zaselka Mihajli; hrib Sv. Martin nad Rubijami skriva ostanke prazgodovinskega gradisca, srednjeveske cerkvice in verjetno utrjenega protiturskega tabora; ostanki domacije v `'Lazu'' na koncu polja pred Sibelji (odcep na desno tik pred Sibelji). Domacijo so opustili sredi 19. stoletja, ko jo je 2. 9. 1864 poplavila voda iz bliznjega hudourniskega izvira. Po ustnem izrocilu se je voda pretakala iz ene doline v drugo. O tem prica kamen z datumom preselitve; cerkveno znamenje - "pil" posveceno Devici Mariji v Rubijah.

·

·

·

· ·

"Pravokotni" portal nekdanje gostilne v Skrbini.

· ·

·

Druge zanimivosti

· ceprav je vaski zavetnik cerkve sv. Anton Opat, ki goduje 17. januarja, vascani ze od nekdaj praznujejo vaski praznik na nedeljo po godu sv. Antona Padovanskega, 13. junija; v prvi svetovni vojni naj bi imeli Avstrijci v blizini Sibeljev postavljen dalekometni top, t.i. debelo berto, s katero so streljali do Sabotina; 11. novembra je komemoracija ob spominu na petnajst padlih slovenskih padalcev pred h. st. 75; na okoliske hribe (Sv. Katarino, Sv. Martin, Ovcjak in Trstelj) so urejene planinske poti. Odcep za Sv. Katarino, Trstelj in Ovcjak je od lokalne ceste Skrbina-SibeljiDornberk; na Sv. Katarino 2 km od Skrbine, na Trstelj in Ovcjak 3 km od Skrbine; poti na Sv. Martin pa vodita iz Rubij in Malega Dola.

· · ·

63

13. VASKA SKUPNOST SVETO

Sveto je manjsa vas v osrcju Komenskega Krasa, le 1,5 km oddaljena od Komna. Naziv za krajane: Svecani, stevilo prebivalcev: 205 (l. 2002), nadmorska visina: 314 m.

Dostop

V Sveto vodi lokalna cesta, ki se iz sredisca Komna nadaljuje proti gornjemu koncu vasi in se na kriziscu odcepi na desno. V vasi se odcepi cesta proti Skrbini in Rubijam (ob cerkvi desno) ter makadamska pot proti Preserjam (iz dolnje vasi) in Lipi (mimo kala).

Zgodovinski podatki

V obdobju bronaste in zelezne dobe so predniki zgradili domove v utrjenem naselju ­ gradiscu, ki se nahaja tik ob vasi, na vzpetinici Martinisce. Tu je bila nekoc tudi manjsa cerkvica sv. Miklavza. Vas pa naj bi se razvila ob podruzni, nekoc romarski cerkvi sv. Tilha, h kateremu so se ljudje zatekali v stiskah, naravnih ujmah in drugih nesrecah, dekleta pa so ga prosile za dobrega moza. Iz casa romanj naj bi vas dobila tudi ime. Vas je posebno vlogo odigrala tako v prvi kot drugi svetovni vojni, ko je nudila zatocisce najprej avstro-ogrskim vojakom, ki so v vasi imeli bolnisnico (v cerkvi sv. Tilha), pokopalisce in lekarno (v stari soli), pozneje pa partizanom. V prvi svetovni vojni je bilo prebivalstvo izgnano na Dolenjsko, na ta cas pa spominjajo tudi ostanki vojaske zeleznice na bliznji gmajni.

Sveti Tilh s Krasa, daj mi moza do pasa, naj bo iz ila ali kamna, samo da bo moskega znamnja.

Znamenitosti

· podruznicna cerkev sv. Tilna (po domace sv. Tilha) v srediscu vasi (Briteh) pripada komenski zupniji. Cerkev spada med najpomembnejse spomenike sakralne arhitekture na Slovenskem. Edinstvena je predvsem zaradi osmerokotne oblike cerkvene ladje iz leta 1576, ki jo pokriva stresna konstrukcija deznikaste oblike, sloneca na enem samem (nekdaj lesenem) stebru. Notranjost je dobila sedanjo podobo v baroku, ko je bil dozidan glavni prezbiterij in narejeni vsi oltarji. Glavni oltar izvira iz minoritske cerkve v Gorici in je vsaj delno delo Angela Puttija (Pozzo), avtorja semeniskega portala v Ljubljani. Kip sv. Tilna je starejsi. Stranska oltarja sta posvecena sv. Natburgi in sv. Janezu Nepomuku (oltarna slika A. Parolli) ter sv. Jerneju (oltarna slika J.M. Lichtenreit). Oltar sv. Franciska Ksaverija stoji v nekdaj glavnem prezbiteriju gotskega izvora. Na zahodni strani je zvonik, ki nosi letnico 1599, vcasih je stal samostojno, a so ga kasneje z lokom povezali s cerkvijo; starodavna lipa (stara okoli 500 let) ob cerkvi je od nekdaj predstavljala sredisce vasi, kjer so se vascani pogovarjali o raznih vaskih zadevah in se dogovarjali o medsebojni sosedski pomoci; Avstro-ogrsko vojasko pokopalisce iz 1. svetovne vojne v srediscu vasi, kjer pociva priblizno 3.000 vojakov, najvec Madzarov; tri spominska obelezja iz NOB: spomenik v srediscu vasi, padlim kurirjem v zgornjem delu vasi ob poti proti Skrbini ter obelezje prvega predvolilnega zborovanja za volitve v Krajevni narodno-osvobodilni odbor na poti proti Sv. Miklavzu; stevilne kaverne ob poti na Sv. Miklavz in ena v dolnji vasi, ki so jo leta 1917 zgradili ruski ujetniki (glej zemljevid na avtobusni postaji ob cerkvi); kal h kateremu vodi pot mimo vojaskega pokopalisca; lokvi, manjsi zajetji vode, kjer so se vascani naucili tudi plavati; ena je znotraj obrambnih nasipov gradisca Martinisce, druga manjsa pa nasproti domacije h. st 44.

·

· ·

· · · 64

·

gradisce Martinisce se razprostira nad gornjo vasjo in Jasci (pot vodi mimo domacije h. st. 49a). Po obsegu in velikosti nasipov je soditi, da sta dve gradisci v enem (Martinisce in Sv. Miklavz). Pol kilometra od gradisca so arheologi odkrili nekdanje grobisce, v njem pa bronast kotlic, igle s kroglicastimi odebelitvami, fibulo z obeski na verizici, prstane, zapestnice, zelezen nozic.

Turisticna infrastruktura

Ob prvomajskih praznikih je odprta `'osmica''.

Druge zanimivosti

· prebivalci sosednjih vasi imenujejo Svecane `'puntarji''. Ta vzdevek naj bi izviral iz casa protestantizma, ko se Svecani niso hoteli spreobrniti v katolisko vero. Po drugi razlagi pa naj bi se vascani `'puntali'' zaradi zupnika; vaski praznik je na god sv. Tilna ali nedeljo po 1. septembru.

·

14. VASKA SKUPNOST PRESERJE

Preserje so manjsa grucasta vasica na severozahodni strani Komna. Vas steje 48 prebivalcev, nadmorska visina: 272 m, ime za krajane: Preserci.

Dostop

V vas vodi regionalna cesta Komen-Kostanjevica na Krasu, ki se iz sredisca Komna v gornjem koncu vasi odcepi na levo. Vas je od Komna oddaljena 1 km. Iz vasi vodita makadamska pot proti Svetem (ob h. st. 4) in makadamska pot proti regionalni cesti Komen-Gorjansko (na koncu vasi v smeri Kostanjevica na Krasu). V vasi so mozne avtobusne povezave s Sezano v casu solskega pouka.

Zgodovinski podatki

Natancni podatki o nastanku in razvoju vasi niso znani. Vascani so obcutili najvec gorja v 1. svetovni vojni, ko je v okolici potekala soska fronta, v vasi pa so vojaki imeli svoje postojanke in bolnisnico. Za obrambne namene so tudi zgradili in uredili vec kavern, v katere so shranjevali tudi strelivo. V casu med prvo in drugo svetovno vojno sta bili v vasi znani dve trsnici, kjer so gojili in prodajali trte.

Utica, v kateri se skriva rocna crpalka za vodo (Preserje).

Znamenitosti

· vaski vodnjak in crpalka za vodo v valjasti utici v srediscu vasi. Valjasto utico, ki sciti rocno crpalko, so vascani zgradili leta 1927, vodnjak in crpalka pa sta starejsega nastanka.

65

15. VASKA SKUPNOST IVANJI GRAD-ZAGRAJEC

Vasko skupnost Ivanji Grad-Zagrajec sestavljata vasi: Ivanji Grad, manjsa grucasta vas na zahodni strani Komenske planote 3 km oddaljena od Komna, in Zagrajec, ki lezi dva kilometra od Ivanjega Gradu. Stevilo prebivalcev v Ivanjem Gradu: 82 (l. 2002), nadmorska visina: 290 m, ime za krajane: Ivanjegrajci. Stevilo prebivalcev v Zagrajcu: 23 (l. 2002), nadmorska visina: 300 m, ime za krajane: Zagrajci.

Dostop

Na Ivanji Grad in Zagrajec vodi regionalna cesta Komen-Kostanjevica na Krasu, ki se na kriziscu v gornjem koncu Komna odcepi na levo. Pot vodi najprej v vas Preserje, nato na Ivanji Grad in Zagrajec ter nadaljuje proti Kostanjevici na Krasu. Med vasema Ivanji Grad in Zagrajec je odcep lokalne ceste za Gorjansko. Iz Zagrajca vodi makadamska steza v Klanec (odcep na zacetku vasi v smeri Kostanjevica na Krasu) ter makadamska pot v Temnico in Lipo (odcep na koncu vasi v smeri Kostanjevica na Krasu). V casu solskega pouka so avtobusne povezave s Sezano.

Zgodovinski podatki

Prvi prebivalci Ivanjega Gradu in tudi Zagrajca so se naselili na manjsi vzpetini v utrjenem gradiscu, ki je bilo naseljeno se v rimskem obdobju in poznejsem srednjem veku, ko je tu imel svojo grajsko postojanko naslednik langobardskih vladarjev, ki so v Cedadu (Cividale) vladali od leta 749. Natancni podatki o grajski rezidenci zal niso znani, vemo le, da je v njej zivel Johannes Astolfa in da se je leta 1550 naselil v Komnu, ker je bil njegov grad porusen. Vzroki unicenja gradu so neznani, mogoce so ga pozgali Turki. V povezavi z grajskim zivljenjem izvira tudi ime kraja Ivanji Grad, torej grad lastnika Ivana (Johannesa), ter Zagrajec, kraj za gradom. V prvi svetovni vojni je po okoliski gmajni vodila vojaska zelezniska proga, namenjena za potrebe avstrijske vojske.

Zitno polje in vinograd pred vasjo Ivanji Grad.

Znamenitosti

· podruzna cerkev sv. Kriza, last komenske zupnije, ki lezi na vzpetini izven sredisca Ivanjega Gradu. Cerkev so zgradili sredi 19. stoletja, prvotna gotska cerkev pa je stala nekoliko visje ob nekdanjem gradu, v predelu, ki mu domacini pravijo Brith. Nova cerkev se vedno nosi portal, del stresne konstrukcije in nekatere umetniske elemente prejsnje cerkve. V njej je glavni oltar s prezbiterijem obrnjenim proti zahodu in ne proti vzhodu (Jeruzalemu), kot je bilo obicajno v cerkvah vse do novega veka, ko so to pravilo zaceli opuscati. Motiv slike na glavnem oltarju je najdenje sv. Kriza s sv. Heleno in skofom; ostanki prazgodovinskega gradisca z enojnim, na vzhodu mocno utrjenim okopom, ki ima obseg 370 m. Obdaja ga nasip, visok 3 do 4 m in sirok 10 do 15 m. Pot do razvalin gradisca vodi mimo cerkve v Ivanjem Gradu in nato v smeri proti Zagrajcu ali iz Zagrajca mimo domacij s h. st. 2 in 3; kaverne, strelski jarki in ostanki vojaske zeleznice iz 1. svetovne vojne po okoliskih gmajnah, na zahodni strani regionalne ceste Ivanji Grad-Zagrajec in ob makadamski stezi, ki iz Zagrajca vodi v Klanec (odcep pred vasjo Zagrajec iz ivanjegrajske smeri); cerkveno znamenje ­ "pil" v srediscu vasi v Zagrajcu, posvecen Devici Mariji;

·

·

· 66

·

zbiralnik vode ­ vodnjak s koritom v Zagrajcu, ob makadamski poti proti Temnici in Lipi, ki se iz regionalne ceste Komen-Kostanjevica na Krasu odcepi na levo na koncu vasi (v smeri proti Kostanjevici na Krasu). Zbiralnik naj bi bil zgrajen v drugi polovici 19. stoletja za potrebe pitne vode za krajane in za zivino. Iz njega so napajali korito ob vodnjaku in korito v srediscu vasi.

Druge zanimivosti

· vaski praznik je prvo nedeljo po 3. maju, ko vascani praznujejo shod sv. Kriza. Poleg tega je za cerkev pomembno se praznovanje povisanja sv. Kriza, 14. septembra.

16. VASKA SKUPNOST GORJANSKO (Gorjansko, Nadrozica)

Vaska skupnost Gorjansko obsega vas Gorjansko, vecje grucasto naselje, ki se razprostira na jugozahodni strani Komenske planote, 3 km stran od Komna, in manjsa vasica Nadrozica, ki je od Gorjanskega oddaljena 1,5 km. Stevilo prebivalcev v Gorjanskem: 271 (l. 2002), nadmorska visina: 197 m, naziv za krajane: Gorjanci. Stevilo prebivalcev v Nadrozici: 7 (l. 2002), nadmorska visina 240 m, ime za krajane: Nadrozicani.

Pocitek na domacem dvoriscu pod murvo v Zagrajcu.

Dostop

V Gorjansko vodi regionalna cesta iz Komna, ki se 1,5 km za Gorjanskem odcepi za vas Brje pri Komnu ali nadaljuje proti drzavni meji z Italijo. V dolnji vasi je tudi odcep ceste proti vasem Klanec in Brestovica pri Komnu ter proti vasi Ivanji Grad. V srediscu vasi (ob avtobusni postaji) je odcep za vas Nadrozico (glej smerokaz za Lovsko koco). Ta cesta se iz Nadrozice kot makadamska pot nadaljuje proti Volcjemu Gradu (odcep na levo) in Brjam (odcep na desno). V vasi Gorjansko so avtobusne povezave s Sezano in Komnom.

Zgodovinski podatki

Prvi znani podatki o vasi Gorjansko segajo v obdobje srednjega veka, v 12. in 13. stoletje, ko so tu svoje posesti imeli lastniki samostana v Rozacu (Rosazzo). Na podlagi zemljevida Devinskega gospostva iz 18. stoletja pa lahko sklepamo, da so kasneje posesti podedovali Devinski grofje, ki so imeli v lasti zupo z imenom Gorjansk, v katero so spadale vasi Volcji Grad, Ivanji Grad, Sveto in Brje pri Komnu. Vascani so najvec gorja pretrpeli v prvi svetovni vojni, ko so bili zaradi bliznje soske fronte preseljeni, vecina na Stajersko, v vasi pa je avstro-ogrska vojska imela svoje postojanke, bolnisnico (v rojstni hisi Karla Streklja) in vecje pokopalisce. Vecina domacinov se je ukvarjala s kamnarstvom; zaposleni so bili v kamnolomu v Nabrezini in v dveh manjsih kamnolomih v okolici vasi, kjer so pridobivali rdec kamen. V vasi so bili tudi dobri kamnoseki, katerih tradicija se nadaljuje vse do danasnjih dni. Se danes se nadaljuje tudi pekarska tradicija, saj so bili nekoc Gorjanci poznani peki v Trstu, ki so pridobljeno znanje prinesli tudi v svoj domaci kraj.

Vsak bel kriz je spomin na padlega vojaka (avstro-ogrsko vojasko pokopalisce iz 1.svetovne vojne v Gorjanskem).

Znane osebnosti

KAREL STREKELJ (Gorjansko 1859 ­ 1912 Gradec) je bil publicist, slavist, jezikoslovec in zbiratelj ljudskega blaga. (Glej poglavje Pomembne osebnosti). 67

ANTON STREKELJ (Gorjansko 1875 ­ 1943 Banja Luka) kmetijski strokovnjak, solnik, sadjar, enolog in strokovni publicist s podrocja kmetijstva. V Banja Luki je ustanovil in do smrti vodil Slovensko kmetijsko zadrugo in Slovensko pevsko drustvo. Bil je brat dr. Karla Streklja.

Znamenitosti

· avstro-ogrsko vojasko pokopalisce iz 1. svetovne vojne se nahaja tik ob vaskem pokopaliscu v Gorjanskem ob regionalni cesti, ki vodi proti Klancu in Brestovici. Je najvecje pokopalisce avstro-ogrske vojske na obmocju soske fronte, saj je tu pokopanih preko 10.000 vojakov razlicnih narodnosti. Pokopalisce je ohranilo avtenticno zasnovo, ki je prilagojena znacilni izoblikovanosti kraske krajine; zupnijska cerkev sv. Andreja v spodnjem delu vasi Gorjansko. Vcasih je tu stala manjsa gotska cerkev, nakar so leta 1896 postavili novo. Nekdanji gotski prezbiterij je danasnja zakrstija. Ob njej stoji prosto stojeci zvonik oglejskega tipa. Cerkev so v letih od 1955 do 1963 notranje obnovili in v tem casu jo je poslikal znani slovenski umetnik Tone Kralj. Najpomembnejse njegovo delo je krizev pot in slika mucenistva sv. Andreja in Kristusa z zlatim lovorovim vencem v roki. Nad vhodom v cerkev je relief Jezusa ­ Dobrega pastirja, na desni stranski fasadi pa je rimski nagrobnik z grskim bajeslovnim bitjem Gorgono; spomenik zrtvam v drugi svetovni vojni na glavnem trgu ob cerkvi; rojstna hisa jezikoslovca in zbiratelja ljudskega blaga dr. Karla Streklja in kmetijskega strokovnjaka Antona Streklja (h. st. 100), v spodnjem delu vasi Gorjansko, ob glavni cesti cerkveno znamenje ­ pil, 120 m od rojstne hise Karla Streklja proti Brjam pri Komnu in proti Italij. Znamenje odraza izjemno nadarjenost domacega kamnoseka pri oblikovanju in uporabi kraskega kamna; leta 1900 ga je postavil Joze Petelin z namenom, da bi varovalo domacine in mimoidoce popotnike, ki so zahajali na delovna mesta v bliznje trzaske kraje; zbiralnik vode z napajalnimi koriti na koncu naselja v smeri proti Italiji, 100 m za cerkvenim znamenjem. Ta izjemen primerek tehnicne in arhitekturne dediscine je bil domnevno zgrajen leta 1906 za potrebe napajanja zivine. Krajani so speljali meteorno vodo preko lovilca in zidanega kanala v vsedalnike oz. peskolovce, od koder se je voda prelivala v cisterno s priblizno 650m³ prostornine. Objekt je vkopan v brezino in delno obsut z zemljo ter zatravljen. Prednjo stranico tvori lepo grajen kamnit zid z dvema stranskima kriloma, vzdolz zidu pa sta dve napajalni koriti. Ob njiju se nahajata dve nisi s kovinskimi vratci, v njih so ventili za spuscanje vode iz cistern; kal na zacetku vasi Gorjansko (iz komenske strani), tik ob regionalni cesti; cerkveno znamenje ­ "pil" na zacetku vasi v Nadrozici; spomenisko obelezje vascanom, ki se niso vrnili iz izgnanstva v 2. svetovni vojni na zacetku vasi v Nadrozici; vaska lokev v Nadrozici ob makadamski stezi, ki vodi proti Brjam. Steza se nahaja na koncu vasi iz gorjanske strani proti Brjam.

·

Cerkveno znamenje - "pil", delo domacega kamnoseka (Gorjansko).

· · ·

·

· · · ·

Turisticna infrastruktura

V vasi Gorjansko se nahajata dve trgovini zivil, cvetlicarna in trgovina oblek. Na okrepcilo in kraske dobrote pa lahko greste v okrepcevalnico in vinotoc s prekrasno vinsko kletjo.

Crpalka za vodo - "pumpa" za zajemanje vode iz vodnjaka (Gorjansko).

Druge zanimivosti

· ceprav je god cerkvenega zavetnika 30. novembra, vascani ze od nekdaj slavijo vaski praznik v poletnem casu, v nedeljo po godu sv. Mohorja, 12. julija.

68

17. VASKA SKUPNOST KLANEC

Klanec je manjsa grucasta vas na jugozahodni strani Komenskega Krasa, od Komna oddaljena 5 km. Naziv za krajane: Klancani, stevilo prebivalcev: 48 (l. 2002), nadmorska visina: 160 m.

Dostop

V Klanec vodi regionalna cesta Gorjansko­Klarici, ki se nadaljuje proti Italiji. Z makadamsko stezo je vas povezana z Zagrajcem.

Zgodovinski podatki

Natancni podatki o nastanku vasi zal niso znani; prvi znani podatki o naselitvi segajo v drugo polovico 18. stoletja. Vas so najbolj prizadele grozote 1. svetovne vojne, ko so krajani odsli v begunstvo, hise pa so bile zaradi bliznje soske fronte precej poskodovane. V drugi svetovni vojni so tu imele sedez razne organizacije Narodno-osvobodilnega boja.

Znamenitosti

· · cerkveno znamenje - "pil" s sliko Jezusa Kristusa na krizu v srediscu vasi; spomenik iz 1. svetovne vojne madzarskim vojakom v srediscu vasi;

V senco in zelenje skrit spomenik madzarskim vojakom v Klancu.

69

18. VASKA SKUPNOST BRESTOVICA (Brestovica pri Komnu, Vale)

Vasko skupnost Brestovica pri Komnu sestavljata vas Brestovica pri Komnu in manjsa vas Vale, ki lezi nekaj km pred Brestovico s komenske strani. Brestovica pri Komnu je vecje razpotegnjeno naselje v zahodnem delu nizkega podolja na jugozahodni strani Komenskega Krasa. Vas je obdana z vzpetinami Gredina, Griznik, Ostri Vrh in Reber, od koder se odpira pogled na bliznjo Furlansko nizino in morje. Vas se deli na dve med seboj precej oddaljeni naselji: Gornjo in Dolnjo Brestovico. H Gornji Brestovici spadata se zaselka Mosci in Mohorini, k Dolnji pa zaselek Klarici. Vale so manjsa vasica, ki lezi v kotlini, 500 metrov stran od regionalne ceste Gorjansko-Brestovica. K vasi pripada se zaselek Majerji. Naziv za krajane v Brestovici pri Komnu: Brestovci, stevilo prebivalcev: 204 (L. 2002), nadmorska visina: 54 m. Ime krajanov v Valah: Valci, stevilo prebivalcev: 21 (l 2002), nadmorska visina: 139 m.

Lesen oltar v cerkvi sv. Anastazije v Gornji Brestovici.

Dostop

V Brestovico vodi regionalna cesta Gorjansko-Klarici (mejni prehod z Italijo). V Dolnji Brestovici je odcep ceste proti Selam na Krasu. Avtobusna povezava s Komnom. V Vale vodi stranska cesta, ki se nekaj kilometrov pred Brestovico pri Komnu odcepi od regionalne ceste GorjankoBrestovica pri Komnu.

Zgodovinski podatki

Prvi znani podatki o Brestovici segajo v srednji vek, ko je oglejski patriarh podelil posesti vasi samostanu sv. Martina v Belligni juzno od Ogleja. Po ustnem pricevanju naj bi bilo prvotno naselje v zaselku Mohorini, prostor danasnje vasi pa je takrat obdajalo jezero, ob katerem so uspevali bresti, ki so vasi dali ime. Pomemben zaselek je bil tudi ob danasnji podruzni cerkvici sv. Anastazije v Gornji Brestovici, medtem ko je danasnje naselje nastalo po presahnitvi jezera. Brestovica je tudi poznana po vecjem stevilu naravnih pojavov, vrtac (Dol, Dolinca) in kraskih jam, med katerimi sta zlasti pomembni Dolenjca in Drca jama, ki sta povezani s podzemeljskim tokom reke Timave. V Klaricih je tudi crpalisce vode za kraski vodovod, ki je povezan z vecjim precrpaliscem v Selah na Krasu in oskrbuje s pitno vodo prebivalce Krasa in Slovenske Istre. Brestovica je bila popolnoma porusena v prvi svetovni vojni, ko se je italijanska vojska v 11. soski bitki priblizala podnozju bliznjega hriba Grmade. Vas je bila po vojni obnovljena, vendar je skoraj povsem izgubila tradicionalno krasko arhitekturo. Vse do druge svetovne vojne je upravno spadala pod obcino Opatje selo. V vasi je ze stoletja poznana domaca obrt bicarstvo, ki je mnogim vascanom omogocala dodaten zasluzek. Nekateri vascani pa so se ukvarjali s svilogojstvom. V blizini vasi sta bila tudi dva kamnoloma (ob Grofovi jami in ob Klaricih). Arhitekturno so zanimivi vaski vodnjaki, ki so bili zaradi vojnih poskodb obdani z betonom. V poletnem susnem obdobju leta 2003 je okolisko krajino zajel hud pozar, ki je precej unicil gozd in grmicevje.

Bici ali "skarabaci", delo domacina iz Brestovice pri Komnu.

Znamenitosti

· zupnijska cerkev sv. Lovrenca v Dolnji Brestovici, zgrajena leta 1927, saj je bila prejsnja cerkev porusena v 1. svetovni vojni. Od nje je ostala le spominska plosca, vgrajena v prosto stojecem zvoniku. Nova cerkev je zgrajena v duhu historizma, saj posnema starejse arhitekturne sloge. Vhodna vrata krasi relief sv. Lovrenca, kateremu je posvecen tudi glavni oltar s sliko na platnu, goriskega slikarja Del Nerija iz leta 1929; podruzna cerkev sv. Anastazije na manjsi vzpetini v Gornji Brestovici. Zgrajena je bila v 15. ali 16. stoletju, sestavljena je iz manjse ladje in prezbiterija, kjer se nahaja lesen barocni oltar s kipom sv. Anstazije. Na stropu prezbiterija je slika sv. Trojice. Na mestu prejsnjega zvonika

· 70

so po prvi svetovni vojni pozidali vhodno lopo z manjsim zvonikom. Po ustnem izrocilu naj bi bila tu postaja in pocivalisce romarjev v samostan v Stivan. Leta 1988 so krajani cerkev temeljito obnovili; · Grofova jama se nahaja nad Dolnjo Brestovice pod vrhom Grmade. To je posevna fosilna jama s petimi vhodi (350 m dolga in 50 m globoka). Ime ima po Grofovih hribih, ki so bili v lasti Devinskih grofov. Jama je bila v prvi svetovni vojni preurejena v zaklonisce za avstro-ogrske vojake. Za te namene so skopali stiri rove in zgornji del jame preuredili v devet platojev za pograde. Ta del je tudi osvetljen in urejen za oglede, na dnu pa se rov prevesi v brezno, ki vodi v spodnje dvorane. V okolici je veliko ostankov utrdb, strelskih jarkov in kavern (pot do jame vodi mimo podruzne cerkve sv. Anastazije ali iz poljske poti v Dolnji Brestovici); kaverna ''Moritz'' v vrtaci v neposredni blizini Grofove jame, kjer je bil avstro-ogrski topniski polozaj in gradisce, ki obdaja vrh hriba Gradine (246 m) v neposredni blizini Grmade. cerkveno znamenje - "pil" med Gornjo in Dolnjo Brestovico je zgradil domacin Alojz Antonic, ki je vcasih delal v kamnolomu; Bezen nad zaselkom Mohorini v katerem so pri preurejanju v vojasko utrdbo v casu 1. svetovne vojne nasli nekaj spomenikov, med njimi tudi votivni kamen z grskim napisom, posvecen nekemu neznanemu bozanstvu. Ti spomeniki datirajo jamsko svetisce v 2. in 3. stoletju. Napisni kamen hrani Institut za raziskovanje krasa ZRC-SAZU v Postojni. "Jerihovca" ali Valska jama, ob kriziscu za Vale. V prvi svetovni vojni je verjetno sluzila kot bolnisnica avstro-ogrskim vojakom, danes so se ohranjene stopnice in ostanki kuhinje avstrijskih vojakov.

· · ·

·

Turisticna infrastruktura

V Dolnji Brestovici sta trgovina in bar, v Gornji pa je v spomladanskem casu tudi `'osmica''.

Druge zanimivosti

· · · · · drugo nedeljo avgusta praznujejo domacini god vaskega zavetnika sv. Lovrenca; v podruzni cerkvi sv. Anastazije so mase le dvakrat letno: prvo nedeljo v septembru kot spomin na obnovo cerkve in nedeljo po 5. februarju za god sv. Anastazije; zadnjo nedeljo v oktobru prireja Jamarsko drustvo iz Sezane, sekcija Komen, pohod po sledeh Soske fronte; ogled Grofove jame omogoca Jamarsko drustvo, sekcija Komen, vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Ogled "Jerihovce" ali Valske jame omogoca jamarsko drustvo po vnaprejsnjem dogovoru.

Cerkev sv. Lovrenca v Gornji Brestovici.

71

19. VASKA SKUPNOST VOLCJI GRAD

Volcji Grad je manjsa vas na juznem pobocju Komenskega Krasa, 1,5 km oddaljena od na. Stevilo prebivalcev: 99 (l. 2002), nadmorska visina: 239 m, ime za krajane: Volcjegrajci. Kom-

Dostop

V vas vodi lokalna cesta iz Komna, ki se odcepi v spodnjem delu vasi, ob zupnijskem uradu. Pot se nadaljuje proti Kregoliscu in Skofom, kjer se nato prikljuci na lokalno cesto Gorjansko-Brje pri Komnu-Veliki Dol. Iz vasi vodijo tudi makadamske poti proti Nadrozici, proti Gorjanskemu ter proti Velikemu Dolu, Pliskovici in Gabrovici.

Psenicno polje pred domacijo v Volcjem Gradu.

Zgodovinski podatki

Zivljenje v vasi sega v prazgodovino, kjer naj bi predniki ziveli v enem vecjih kraskih gradisc ­ na Debeli grizi. Tu mimo je potekala tudi rimska pot. Prva omemba imena Volcigrat je iz leta 1257, v Kodeksih trzaskega stolnega arhiva iz leta 1337 pa jo najdemo kot Volcigrad. Po legendi naj bi se v vasi zdravila in tudi ozdravela plemiska hcerka Marija Volcija, ki naj bi bila v vasi ob vaski cerkvi tudi pokopana. Po njej naj bi vas dobila ime. Vcasih so v vasi delovale kar stiri kamnoseske delavnice; z obrtjo je zacela druzina Stolfa, ki se je v vas iz Komna preselila v sredini 19. stoletja (potomci rodbine Astolfi iz Ivanjega Gradu). Mozno je, da je bila na Volcjem Gradu mocna kamnoseska delavnica ze v 18. stoletju. Delo volcjegrajskih kamnosekov se odraza na stevilnih lepo izklesanih `'kalunah'', konzolah, cerkevnih znamenjih ­ "pilih", stopniscih in drugih kamnitih detajlih.

Znane osebnosti

SRECKO COLJA (Volcji Grad 1909 ­ 2003 Sesljan) politicni delavec, obsojenec 2. trzaskega procesa, svetovalec v obcini Devin-Nabrezina; MARJAN ROZANC (Slape 1930 ­ 1990 Ljubljana) pisatelj, esejist, dramatik, filmski scenarist. Njegovo najbolj znano delo je avtobiografski roman Ljubezen (1979), za katerega je leta 1980 prejel nagrado Presernovega sklada. Leta 1991 pa je prejel Presernovo nagrado za zivljenjsko 72

delo. Leta 1979 si je kupil hiso na Volcjem gradu, kjer je v naslednjih letih prezivel vecino svojega casa. V Knjiznici Srecka Kosovela v Komnu je na ogled Rozanceva knjiznica. STOLFA - poznamo vec mojstrov kamnosekov s tem priimkom, ki so delovali na Volcjem Gradu v 19. stoletju in so pomenili mocno jedro kamnoseskega ustvarjanja za sirsi okolis. Najpomembnejsi je bil FRANCISEK STOLFA, ki je poleg enostavnejsih izdelkov klesal tudi cerkveno opremo (npr. delno za cerkev v Batujah).

Znamenitosti

· podruzna cerkev sv. Janeza Krstnika, ki se nahaja v locenem zaselku, Brithu. Na njenem mestu je nekoc stala manjsa gotska cerkev, na katero nas spominja plosca o njenem graditelju, trzaskemu stavbeniku Johannesu de Pari iz leta 1429. Cerkev je bila zgrajena v barocnem slogu v 16. ali 17. stoletju. Na zahodni steni pa je vzidana nagrobna plosca iz 2. stoletja nasega stetja, ki sta jo postavila oce in mati umrli hcerki, leta 15 po rimskem stetju. Notranjost cerkve krasi barocna oprema iz 18. stoletja, v glavnem oltarju je slika Sv. Janeza pred Marijo z Jezusom avtorja F. Pavone, v desnem stranskem oltarju pa slika skofa, slikarja J. Leonardisa. Samostojno stojeci zvonik ob cerkvi ima nenavaden, razgibano barocni zakljucek; domacija znanega slovenskega esejista Marjana Rozanca (1930-1990), tik ob cerkvi, kjer je ustvarjal zadnja leta svojega zivljenja. Nanj spominja plosca ob vhodu v domacijo in Rozanceve nagrade; najvecje gradisce v obcini ­ Debela griza, ki se nahaja na zahodni strani vasi (do gradisca vodita makadamska pot mimo h. st. 6 in makadamska pot mimo h. st. 55). Prvotno je utrjeno naselje vsebovalo najmanj 13.000 ton kamenja in je predstavljalo sredisce vseh okoliskih gradisc. Kamenje je bilo zlozeno v enojno in na treh mestih dvojno obzidje z zunanjim obsegom okrog 850 m in notranjim obsegom okoli 680 m. Danasnje rusevine obrambnega zidu so siroke od 8 do 15 m in v visino 2 do 4 m; cerkvena znamenja ­ "pili", ki se nahajajo na zacetku vasi (iz komenske strani), naredila sta ga Anton Jurca in Andrej Talcer v cast Materi Bozji leta 1855, ob cerkvi je znamenje posveceno Devici Mariji, delo F. Metlikovca iz leta 1885, in ob stranski okoliski poti blizu cerkve je znamenje posveceno Jezusu, Mariji in Jozefu; Pot kamna - urejena ucna pot po vasi in okolici, kjer boste lahko spoznali naravne in kulturne posebnosti Volcjega Grada, pile, `'japenco'' (jamo za gasenje apna), Debelo grizo (halstatsko gradisce), ostanek kamnoloma, pastirsko hisko, suhe zidove z `'vrzelami'' (vhodi na parcele), krasko brezno (`'bezen''), dolino `'Globocnjak'', kaverne, kale, obzidano vrtaco. Pot je dolga 4 km.

Posebnost Volcjega Grada je tudi zvonik vaske cerkve.

·

·

·

·

Turisticna infrastruktura

Clani Razvojnega drustva omogocajo vodenje po vasi in okolici.

Druge zanimivosti

· · od nekdaj je najvecji praznik v vasi za god sv. Janeza Krstnika v nedeljo po 24. juniju; vascani so zdruzeni v Razvojno drustvo, katerega namen je ohranjati, ozivljati in razvijati naravne vrednote in kulturno dediscino.

73

20. VASKA SKUPNOST BRJE (Brje pri Komnu, Skofi)

Vasko skupnost Brje sestavljata vasici Brje, ki je manjsa grucasta vasica v suhi dolini na juzni strani Komenske planote, in najmanjsa vasica v komenski obcini Skofi, ki lezijo na manjsi vzpetini ob lokalni cesti, ki povezuje Volcji Grad z Brjami pri Komnu. Stevilo prebivalstva v Brjah pri Komnu: 97 (l. 2002), nadmorska visina:170 m, ime za krajane: Brci, Brke. Stevilo prebivalstva v Skofih: 7 (l. 2002), nadmorska visina: 230 m, ime krajanov: Skofovci.

Vaski vodnjak v Brjah.

Dostop

V Brje pri Komnu vodi lokalna cesta, ki se za naseljem Gorjansko odcepi od regionalne ceste Komen-Gorjansko-drzavna meja z Italijo. Iz Brij se pot nadaljuje proti Velikemu Dolu in Dutovljam. V Skofe vodi lokalna cesta, ki se 500 m za vasjo odcepi od lokalne ceste Brje pri Komnu-Veliki Dol. Pot se nadaljuje proti Kregoliscu, Volcjemu gradu in Komnu.

Zgodovinski podatki

Prvi podatki o zgodovini vasi Brje pri Komnu segajo v cas Devinskega gospostva, ki je imelo posesti tudi na obmocju Brij. Vas in krajani pa so najvec gorja pretrpeli v casu 1. svetovne vojne; avstrijski vojaki so si tu zaradi bliznje soske fronte uredili postojanke in bolnisnico, vascane pa odpeljali v begunstvo. Po okoliski gmajni je vodila poljska ozkotirna vojaska proga. Kljub vojnim grozotam pa so krajani posvecali izjemno pozornost do ohranjanja kraske arhitekture, kar nam izrazajo stevilne `'kalune'', konzole, okvirji, se posebno pa vaski vodnjak, ki se nahaja v srediscu vasi. Zgodovina nastanka Skofov pa zal ni znana; najvecji pomen za vas je imela druzina Strekelj, ki se je v vas preselila iz Gorjanskega. O njeni pomembnosti nam prica ze sam vhod v domacijo, ki ga krasi prekrasen obok -''kaluna''. V casu druge svetovne vojne so se zaradi ugodne lege v vasi zadrzevale stevilne partizanske enote, med njimi tudi mornarski odred.

Portal Strekljeve domacije v Skofih.

Znamenitosti

· vaski vodnjak ob avtobusni postaji v Brjah, kjer je na njegovi sapi izklesan motiv dveh oseb ob vodnjaku, najverjetneje gre za svetopisemski motiv Kristusa in Samarijanke, ki pa ju je ljudski umetnik upodobil tako, da oba izgledata kot zenski; ob njim je tudi cerkveno znamenje ­ "pil"; stiri avstro-ogrska vojaska pokopalisca v bliznji okolici: eno se nahaja tik ob lokalni cesti Brje-Veliki Dol, dve v neposredni blizini ceste, do njiju vodi makadamska gozdna pot, ki se od lokalne ceste odcepi 300 metrov za vasjo s komenske strani. (100 m od kamnoseske delavnice). Cetrto pa se nahaja ob stranski cesti, ki vodi proti Skofom; spomenisko obelezje mornarskemu odredu v Skofih, h. st. 4; spomenik trem padlim partizanom v Skofih na koncu vasi (iz smeri Brij).

·

· ·

Turisticna infrastruktura

V pomladnem in poletnem casu sta v Brjah pri Komnu odprti "osmici".

74

Rezanje prsuta po domace.

75

76

8. PREDSTAVITEV VASI V OBCINI DEVIN - NABREZINA

1. TRNOVCA/TERNOVA PICCOLA

Vas lezi na najvisji legi v obcini Devin-Nabrezina, dobrih 500 metrov vzhodno od Praprota. Stari del vasi je grucasto odmaknjen od pokrajinske ceste, ob kateri pa je kar nekaj novejsih zgradb, ki tvorijo trnovski zaselek Bajta. Za vasjo je vzpetina Bitagonjek (253 m), od koder sega razgled proti zalivu in Furlaniji ter do Kaninskega pogorja. Stevilo prebivalcev: 72 (l. 2003), nadmorska visina: 250 m, ime za krajane: Trnovci ali Trnovcani.

Dostop

Do vasi pelje cesta, ki se odcepi od pokrajinske (komenske ceste), iz Sempolaja oziroma mejnega prehoda Gorjansko proti Salezu/Sales. Iz Trnovce vodi makadamska pot v Samatorco/Samatorza. Pod vasjo je avtobusna postaja za krajevne povezave.

Zgodovinski podatki

Kraj se prvic omenja z nazivom Ternowez leta 1200 v goriskem urbarju; isti dokument omenja tudi nekega kmeta Zvobana (Suban). Devinski urbar ga omenja leta 1527 kot vkljucenega v sempolajsko zupo. Med prvo svetovno vojno je bila v vasi vojaska bolnisnica. V Bajti so leta 1857 zgradili prvo gostilno, ker so prvotno mislili, da bi tod speljali juzno zeleznico.

Znamenitosti

· · · · spominska plosca padlim domacinom v narodno-osvobodilni borbi na h. st. 1; umetniski in kulturni center `'Skerk'' v Bajti, stara bogata domacija, preurejena v privatno galerijo; ostanki nasipov prazgodovinske naselbine na Gradiscu (337,8m), ki se dviga dobrih 200 m severno od vasi; jame: Jama v hribih/Grotta di Ternovizza, 800 metrov severovzhodno od vasi in, cisto na meji, Pejca v hribih/Grotta dell'acqua, oddaljena 1200 metrov severovzhodno od vasi, kjer so nekdaj izkoriscali kapnico pri zganjekuhi; sprehajalna pot: steza na vrh Sv. Lenarta/M.te S. Leonardo (402m), oznacena pot, razgledna tocka. Dolzina: priblizno 2 km.

·

Turisticna infrastuktura

V kraju je gostilna, turisticna kmetija in `'osmica''.

Kraski portal, za katerim je umetniski in kulturni center "Skerk" v Trnovci.

Druge zanimivosti

· v bliznjem gozdu za vasjo so se ostanki stare arhaicne apnenice.

Nov devinski grad.

77

2. PRAPROT/PREPOTTO

Vas lezi 800 m jugovzhodno od Sempolaja na visoki soncni legi z lepim razgledom. Deli se v Dolenji in Gorenji Praprot. Pod vasjo, v smeri proti Nabrezini, so v terasah obdelani obsezni vinogradi z izbranimi sortami trt (refosk, vitovska). Izrazitejse vzpetine v blizini vasi so Vrsic (254m), Gricic (270 m) in Pitnji vrh (227 m). Severovzhodno od vasi imajo krajani svoj zadruzni hlev, kjer je prostora za okrog 200 glav zivine.

Posebna vinska klet v naravni kraski jami na turisticni kmetiji v Praprotu.

Stevilo prebivalcev: 151 (l. 2003), nadmorska visina: 243 m, naziv za krajane: Praprovci in Praprovke.

Dostop

Skozi vas je iz Sempolaja speljana pot proti Trnovci in naprej v vasi zgoniske obcine. V vasi je avtobusna postaja za krajevne zveze.

Zgodovinski podatki

Ime izhaja iz rastlinskega imena praprot in se prvic omenja leta 1316; leta 1494 je omenjena kot del zupe Sempolaj. V preteklosti se je mnogo domacinov ukvarjalo s svilogojstvom. V vasi so izkopali dva rimska napisna kamna, posvecena boginji Minervi.

Znamenitosti

· · · · · portal iz leta 1776 in odgovarjajoce poslopje, kjer je bil nekdaj sedez upravitelja devinskega gospoda; pil s Krizanim, vzidan v procelje hise st. 16, kjer ima sedez Vaska skupnost Praprot; spomenik padlim v 2. svetovni vojni, ob krizpotju sredi vasi; ostanki gradisca na Gricicu (268m), 200 m vzhodno od vasi; jame: Lesa pecina/Caverna di San Pelagio, Stenasca/Grotta dell'Edera, Katrna pejca/ Caverna Caterina.

Turisticna infrastuktura

V vasi je turisticna kmetija in tri `'osmice''. Nekateri proizvajalci vin zascitenega porekla prodajajo svoje proizvode po celi drzavi in tudi izven njenih meja.

Druge zanimivosti

· v vasi doziveto praznujejo pustovanje, kresovanje in poletne praznike ­ `'sagre''.

Kamnoseski detajl na "kaluni" portala.

78

3. SEMPOLAJ/SAN PELAGIO

Vas lezi 2,5 km severovzhodno od Nabrezine. Grucasta pozidava je znacilna za osrednji stari del vasi okrog cerkve, bolj razpotegnjena pa je ob cesti proti Nabrezini in v smeri proti Trnovci. Danes je vas obdana z vinogradi, v prejsnjih stoletjih, se posebno v 18. stoletju, je tod bilo mocno razvito svilogojstvo. Stevilo prebivalcev: 246 (l. 2003), nadmorska visina: 224 m, naziv za krajane: Sempolajci in Sempolajke.

Dostop

Skozi vas je speljana pokrajinska cesta iz Nabrezine, ki se nadaljuje proti Trnovci oziroma proti italijansko-slovenski drzavni meji z mejnim prehodom Gorjansko; iz centra vasi je se odcep proti Praprotu, nekoliko vise pa proti vasi Precnik. Pod cerkvijo je speljana makadamska pot do Slivnega. V vasi je avtobusna postaja za krajevne povezave.

Zgodovinski podatki

Vas se prvic omenja leta 1421 kot Sancto Pellagio, ki je tedaj bila tudi sedez zupe, kateri so pripadale se Nabrezina, Praprot, Brisce/Bristie in Samatorca/Samatorza; devinski urbar iz leta 1524 vkljucuje vanjo se Slivno, Precnik, Trnovco in Rubiach, ki ga ni vec. Zadnji sempolajski zupan je bil izvoljen leta 1922, nato je bil Sempolaj prikljucen devinsko-nabrezinski obcini. Sempolaj je bil v preteklosti tudi vazno cerkveno sredisce, sedez dekanata. Prva zupnija pa je bila ustanovljena 25. maja 1629.

Zavetnik cerkve sv. Pelagij je dal vasi Sempolaj tudi ime.

Znane osebnosti

ALOJZ REBULA (Sempolaj 1924 ­ zivi na Opcinah) pisatelj, esejist, prevajalec, klasicni filolog; eden najpomembnejsih slovenskih sodobnih knjizevnikov (Glej poglavje: Pomembne osebnosti);

Znamenitosti

· cerkev sv. Pelagija: podatki o prvi cerkvi segajo v leto 1500, iz istega obdobja je tudi zvonik. Sedanjo obliko ima cerkev od leta 1780. V njej je pokopan nekdanji domaci kaplan Ivan Lupinc (1738-1755). Stranski oltar v levi nisi je bil prenesen iz cerkve sv. Antona, ki ni vec ohranjena in je stala nekje med Sempolajem in Slivnim; spomenik padlim v 2. svetovni vojni v srediscu vasi, 50 m vzhodno od cerkve; ostanki polindustrijske apnenice/fornace di tipo semiindustriale ob pokrajinski cesti proti Nabrezini; stavba je v razvalinah, a originalni sistem pridobivanja apna je se dobro razviden; jame: v strugi in Lisicja luknja/Grotta Lindner, v kateri so nasli keramiko iz obdobja gradisc. Jama je zanimiva, ker dobiva svetlobo skozi odprtino v stropu; sramotilni kamen na zunanji steni `'Adamiceve domacije'', h. st. 26.

· ·

· ·

Turisticna infrastuktura

V vasi je gostilna, restavracija in biolosko kmetijsko podjetje. `'Osmico'' odpre med letom en sam kmet.

Vodnjak ob cerkvi v Sempolaju.

79

4. PRECNIK/PRECENICO

Vas je deljena v dve grucasti skupini, imenovani Gornji Precnik/Precenico Superiore in Dolenji Precnik/Precenico Inferiore, na zapadnem pobocju gricevja, katerega najvisji vrh je Sedlo (276 m) in za katerim je drzavna meja. Vas steje 99 prebivalcev (l. 2003), nadmorska visina: 230 m, naziv za krajane: Precenci in Precenke.

Dostop

Skozi vas je speljana pokrajinska cesta iz Mavhinj proti Sempolaju in drzavnemu mejnemu prehodu Gorjansko. Na pol pot proti Mavhinjam je odcep proti Slivnemu. Skozi vas vozi krajevni avtobus, ki povezuje vasi devinsko-nabrezinske obcine.

Zgodovinski podatki

Spomenik zrtvam 2. svetovne vojne v Precniku.

Precnik se prvic omenja v devinskem urbarju leta 1494. Med 2. svetovno vojno je bil v vasi krajevni odbor OF, avgusta 1944 so Nemci ujeli domacina Josipa Kneza in ga po tridvevnem mucenju ustrelili v Lukovcu.

Znamenitosti

· · · dvorisce - "borjac" na Semcevi domaciji, h. st 5. z bogato okrasenim vodnjakom; spomenik padlim v 2. svetovni vojni ob pokrajinski cesti med Doljnim in Gornjim Precnikom; jama Sedlo/grotta sotto il M.te Sedlo z izkopaninami iz mezolitika, severno od vrha istoimenske vzpetine (276 m).

Turistcna infrastruktura

V vasi sta dve gostilni in ena `'osmica''.

5. SLIVNO/SLIVIA

Vas lezi 2,5 km severno od Nabrezine. Stari del vasi je grucasto pozidan. Nekaj novih his je bolj redko pozidanih v smeri proti Nabrezini in proti Sempolaju. Vas steje 148 prebivalcev (l. 2003), nadmorska visina: 140 m, ime za krajane: Slivenci in Slivenke.

Dostop

Skozi vas je speljana pot iz Nabrezine Kamnolomi in se nadaljuje v smeri proti Precniku. Makadamski poti vodita se proti Sesljanu in proti Sempolaju, steza pa proti Mavhinjam. V vas pride nekajkrat dnevno krajevni avtobus.

80

Zgodovinski podatki

Kraj je bil naseljen ze v prazgodovini, saj so na vzpetini Gradec ostanki enega najvaznejsih gradisc na Trzaskem. Blizu naselja so nasli tudi rimski napis, na ledini sv. Anton, kjer je nekoc stala cerkev, pa rimske ostanke. V virih se vas prvic omenja leta 1319 kot Scligna. Leta 1494 je stela le tri kmetije in devinski urbar jo omenja kot samostojno zupo; leta 1524 pa je ze pripadala sempolajski zupi.

Znane osebnosti

ALBERT METLIKOVEC (Slivno 1920 ­ 1982 Nova Gorica) duhovnik, katehetski strokovnjak, pisec stevilnih katekizmov, castni doktor teoloske fakultete v Ljubljani; Apostolski sedez ga je nagradil s castnim nazivom monsignorja; DORCE SARDOC (Slivno 1898 ­ 1988 Gorica) narodno­politicni delavec, clan goriskega Sokola in Preporoda, tigrovec, obsojenec na 2. trzaskem procesu, avtor spominov Tigrova sled.

Znamenitosti

· · · cerkev sv. Marije Magdalene, posvecena leta 1820. Na procelju sta vgrajena kipa sv. Blaza in sv. Silvestra. Je se edina cerkev v obcini, ki jo obdaja pokopalisce; veliko ohranjenih objektov v znacilni kraski arhitekturi v osrednjem delu vasi. Se posebno je zanimiva prostorna `'Pirceva domacija'', h. st. 22; gradisce Slivenski Gradec/Castelliere Carlo De Marchesetti (195 m), drzavni kulturni spomenik, je eno izmed najvaznejsih in najbolj raziskanih gradisc na Krasu, 600 m jugovzhodno od vasi. Manjse gradisce iz zgodnje zelezne dobe je bilo tudi na vzpetini Podgresc/Castelliere II di Slivia (166 m), 600 m juzno od vasi; Sv. Anton: ledinsko ime za kraj, kjer so dobili rimski napisni kamen. Tu je nekoc tudi stala cerkev sv. Antona; opuscen kamnolom 1500 m juzno od vasi, kjer so pridobivali poseben lisast apnenec, vrste Napoleon; jame: Pejca v Lazcu/Grotta delle Torri, Pejca v Stari ogradi, Pejca na Velevscu; kali: `'na Cerovcu'', `'Kal v Dolu'', `'Kalic v Dolu''; sprehajalna didakticna pot `'Od jam do gradisc'' je opisana v didakticni zgibanki; vkljucuje jamo Toncka/Grotta Antonia, brezno Marko/Grotta Marco, jamo Pod kalom/ Grotta Pocala, Previs na Caharijevem svetu/Riparo Zaccaria, jamo Lisicja luknja, Slivenski Gradec, slivenske kale ter nahajalisca brece pri Slivnem in v Vizovljah. Dolzina priblizno 4 km.

Spahnjenca - kuhinjski prizidek z ognjiscem, ki se zakljuci z znacilnim kraskim dimnikom (Slivno).

· · · · ·

Turisticna infrastuktura

V vasi je gostilna in med letom tudi tri `'osmice''.

Druge zanimivosti

· ustno izrocilo pravi, da je v Slivnem bil nekdaj samostan. Od tod naj bi izhajalo ledinsko ime `'Fratou dou''.

81

6. NABREZINA/AURISINA

Vas je razsirjena med dvema zelezniskima progama (Trst­Benetke in Trst­Ljubljana) in ob pokrajinski kraski cesti; v okolici so vzpetine Ojstri vrh (210 m), Gradec (200 m), Babica (219 m) in Brscice/M.te Berciza (197 m). Del vasi Kriz, ki pripada obcini Devin-Nabrezina, imenujejo tudi Nabrezina Kriz, ceprav je Kriz samostojna naselitvena enota. Vas steje 2406 prebivalcev (l. 2003), ki so takole porazdeljeni: 349 jih spada pod Kriz, 479 Nabrezina-Postaja, 977 Nabrezina-Kamnolomi in 753 Nabrezina-Center. V predelu Kamnolomov je zupanstvo obcine Devin-Nabrezina. Nadmorska visina: 143 m, naziv za krajane: Nabrezinci in Nabrezinke.

Dostop

Skozi vas je speljana pokrajinska `'kraska'' cesta v smeri proti Sesljanu in Trzicu (Monfalcone) oziroma proti Krizu, Opcinam/Opicina in Trstu. S te ceste se odcepi pot za Slivno in Sempolaj. K vasi spada majhen pristan, imenovan `'Pri cupah''/Canovella De' Zoppoli na obali pod Kraskim robom; pobocju pravijo Breg, kamor lahko gremo pes po markirani `'Ribiski poti''/''Sentiero dei pescatori'' ali pa po obalni cesti mimo Sesljana. Vas je povezana z mestom in okoliskimi vasmi s krajevnimi avtobusi. Dve zelezniski progi imata vsaka svojo postajo, prvi pravijo `'Bivio'' na progi Trst-Benetke-Videm, `'Postaja'' pravijo pa progi Trst-Ljubljana. Na obeh postajah ustavljajo le krajevni vlaki.

Zgodovinski podatki

Vas se prvic omenja v letu 1308 kot Lebrosina. Znana je predvsem zaradi svojih kamnolomov, ki so jih zaceli izkoriscati ze v rimskih casih, ko so tu ruvali kamenje za gradnjo Ogleja (Aquileia), Trsta in Cedada (Cividale), zato je bil kraj nedvomno obljuden ze takrat. Tod je bila speljana rimska cesta Gemina, ki je povezovala Oglej z Istro in Reko. Vecji razmah je dozivela Nabrezina z dograditvijo juzne zeleznice leta 1857, ki je povezovala Trst z Dunajem in je poleg ljudi razvazala kamen v razna mesta cesarstva, kjer so ga uporabljali kot gradbeni material za mogocne palace (npr. parlament na Dunaju). Zaradi tega je bila Nabrezina pred sto leti bogat industrijski center, v katerem je dobilo zaposlitev na tisoce kamnosekov vseh narodnosti. Tudi v kulturnem in politicnem oziru je bila pomembno sredisce. S prvo svetovno vojno, ki ni prizanesla niti Nabrezini, in po prikljucitvi k Italiji so se stvari popolnoma spremenile; gospodarstvo je zacelo odmirati, izobrazenci in strokovnjaki so bezali pred fasisticno diktaturo, vecinoma v Jugoslavijo; druga svetovna vojna je prinesla deportacijo vseh moskih v Nemcijo in seveda partizanski odpor. Pod angloamerisko vojasko upravo so si domacini nekoliko opomogli, vendar je ponovna prikljucitev k Italiji prinesla brezposelnost; veliko domacinov se je takrat izselilo v Avstralijo. V drugi polovici 20. stoletja pa se je stanje izboljsalo in vecina Nabrezincev se je zaposlila v mestu; nekateri so doma uredili trgovine in druge obrate; delo v kamnolomih je ozivelo, vendar se je zaradi tehnoloskega razvoja delovna sila krepko znizala.

Kamnolom v Nabrezini.

82

Znane osebnosti

IGO GRUDEN (Nabrezina 1893 ­ 1948 Ljubljana) pesnik, prevajalec, pravnik; eden vidnejsih predstavnikov slovenske poezije prve polovice 20. stoletja. (Glej poglavje Pomembne osebnosti); SERGIJ RADOVIC (Nabrezina 1937 ­ 1980) glasbeni pedagog in zborovodja vec zborov, s katerimi je dosegel stevilna priznanja; vodja podruznice Glasbene matice v Nabrezini.

Znamenitosti

· stara vas, strnjena gruca his, severovzhodno pod glavnim trgom, s stevilnimi dobro ohranjenimi, pa tudi restavriranimi objekti kraske arhitekture; predvsem je zanimiv velik vodnjak ­ `'stirna'' na Krzadi; cerkev sv. Roka na glavnem vaskem trgu. Posvecena je bila leta 1604. Sedanja pozidava je iz leta 1760. Klasicisticna zunanjost ima na fasadi nad vrati kip sv. Roka, zavetnika Nabrezine (goduje 16.avgusta). Notranjost je enoladijska z barocnimi marmornatimi oltarji. Zvonik je visok 30 metrov; spomenik padlim v 2 . svetovni vojni na glavnem vaskem trgu; postavljen je bil leta 1972 po nacrtu arhitekta Darija Jagodica. Navaja imena 113 padlih iz vseh vasi devinsko-nabrezinske obcine, zrtev fasisticnega nasilja in nemskih unicevalnih taborisc; kip Iga Grudna v drevoredu za cerkvijo; vojasko avstro-ogrsko pokopalisce iz 1. svetovne vojne v dolini Siscek, 400 metrov severovzhodno od stare vasi, kjer je pokopanih 1934 vojakov; rimska najdisca pricajo o tedanji kamnarski dejavnosti: ostanki rimske hise `'Na rebri'' pod zelezniskim nasipom in `'Pri cupah'', v nabrezinskem Bregu. Pot vodi po markirani `'Ribiski poti''/''Sentiero dei pescatori'' ali pa z avtomobilom po Obalni cesti mimo Sesljana; kamnolomi z 2000-letno zgodovino se raztezajo v predelu Nabrezina Kamnolomi med pokrajinsko cesto in zeleznico. Prepadne kamnite stene dosegajo tudi 110 metrov globine. V njih je pred sto leti delalo do 4000 delavcev. Danes kamnolomi se obratujejo, vendar se je stevilo delavcev krepko zmanjsalo zaradi strojnega pridobivanja in obdelave kamna. Pridobivajo stiri razlicne vrste apnenca: svetli, roznati, zrnati in `'roman stone''; jame: Pod Kalom/Grotta Pocala, V Lazcu/Grotta delle Torri, V Lasci ali Vlaska jama/ Grotta del Pettirosso, Previs na Caharijevem svetu/Riparo Zaccaria, Pecina na Doleh/ Grotta Moser; Liscek, najobseznejsa dolina na Trzaskem Krasu, dobrih 500 metrov severovzhodno od Stare vasi; izvirki: Vodica in Brojnica v nabrezinskem Bregu; Ribiska pot/Sentiero dei pescatori od vasi do nabrezinskega portica "Pri cupah", po kateri so nekdaj hodili ribici; v svojem itinerarju vkljucuje krasko arhitekturo, kraski rob in tipicno floro, navpicne stene in melisca, terasasto obdelane povrsine, razgledisce Oljscico in portic. Tu so domovale cupe, nekoliko vise pa so ribici spravljali v kazune svoje mreze. Dolzina okrog 1,5 km (podroben opis poti je v vodniku, ki ga je izdala Obcina Devin-Nabrezina); Ucna pot Nabrezina/Percorso didattico vkljucuje krajinske, naravoslovne, zgodovinske, geografske, ekonomske, arhitektonske in etnoloske zanimivosti Nabrezine. Podroben opis poti je v `'Vodniku po ucni poti Nabrezina''. Na srednji soli Igo Gruden, kjer se pot zacenja in zakljuci, so na razpolago zgibanke, delovni zvezki in videoposnetek. Dolzina okrog 6 km; Kugyjeva pot/Sentiero Kugy se zacne na trgu pred zeleznisko postajo `'Bivio'', se

Vinograd ob Ribiski poti v Nabrezini.

·

·

· · ·

·

·

· · ·

Oltar v cerkvi sv. Roka v Nabrezini.

·

·

83

dotakne vseh razgledisc Trzaske pokrajine in se zakljuci v dolini Glinscice/Val Rosandra. Na obmocju Nabrezine sta dve razgledni tocki, razgledisce Tiziana Weiss in vodni stolp ali turn/Torre Liburnia.

Turisticna infrastuktura

V vasi je vec zivilskih in drugih trgovin, barov, gostiln, obrat za pripravo in dostavo jedi, pizzerija, dve turisticni kmetiji, stiri `'osmice''.

"Cupa" - iz enega kosa lesa vdolbeno plovilo, ki so ga slovenski ribici uporabljali na strmi in skalnati obali. Plovilo naj bi bilo zgrajeno po zgledu staroslovanskih jezerskih in recnih plovil. (rekonstrukcija "cupe" - last Jadralnega kluba Cupa iz Sesljana.

Druge zanimivosti

· · na vaskem trgu je vsak prvi in tretji torek v mesecu sejem; v poletnih mesecih se prirejajo kulturni, sportni in drustveni prazniki.

7. SESLJAN/SISTIANA

Vas je turisticno poznana zaradi svojega lepega zaliva in kopalisca. Stevilo prebivalcev: 2598 (skupaj z Naseljem sv. Mavra, l. 2003), nadmorska visina: 77 m, ime za krajane: Sesljancani in Sesljancanke.

Dostop

Skozi vas so speljane najpomembnejse prometne zile, ki povezujejo Trst z ostalim delom drzave: pokrajinska cesta Trst­Trzic (Monfalcone), kraska cesta proti Nabrezini z odcepom proti Vizovljam in Cerovljam, avtocesta A4 Trst­Benetke­Videm (Udine), zeleznica Trst­Benetke­Videm. V vasi je avtobusna postaja za medkrajevne zveze in zelezniska postaja. Obala je dostopna pes mimo cerkvice sv. Jozefa ali po cesti, ki se v smeri proti Devinu odcepi od drzavne ceste. Na tem kriziscu se zacenja tudi sprehajalna pot `'Rilke''. V pristaniscu je v poletnih mesecih mogoca povezava z ladjo do Trsta in do Devina.

Plaza v Sesljanu.

Zgodovinski podatki

Kraj se omenja ze v rimskih casih kot Sixtillanum. Ze tedaj je bilo tu razvito tudi kamnarstvo. V casu Marije Terezije so nad Gladko steno kopali kamenje, ki so ga uporabljali za zasipanje morja v Terezijanske cetrti v Trstu. Leta 1931 je bilo v Sesljanu 333 prebivalcev, dvajset let kasneje 413 in od teh je bila okrog polovica Italijanov. Ob naslednjem ljudskem stetju (1961) pa se je prebivalstvo podvojilo, ker so v letih 1955-62 zgradili begunsko Naselje sv. Mavra. Tedaj so razlastili 22 ha zemljisc. Zaradi nadaljnjega priseljevanja se je stevilo prebivalcev deset let kasneje ponovno podvojilo.

Znane osebnosti

SLAVKO TUTA (Tolmin 1908 ­ 1980 Trzic (Monfalcone), pokopan v Sesljanu) ze kot dijak aktiven antifasist, tigrovec, obsojenec na 2. trzaskem procesu, po vojni nekaj casa zaprt v Ljubljani (zapori jugoslovanske tajne policije), po vojni deloval kot publicist, javni delavec in radijski urednik; GIORGIO DEPANGHER (Koper 1941 ­ 2001 Sesljan) po 2. sv. vojni z druzino pribezal v Trst, 84

kasneje profesor italijanske knjizevnosti na srednjih solah v Nabrezini in Trstu. Veckrat clan sveta devinsko-nabrezinske obcine, tudi zupan te obcine. Prizadeval si je za sozitje in strpnost med razlicnimi narodi. V spomin nanj je bila ustanovljena Nagrada Depangher, ki spodbuja mlade k idealom bratstva in sodelovanja. Kot pesnik je izdal stiri zbirke pesmi in je prevajal slovensko liriko v italijanscino (Franceta Preserna in Iga Grudna); MARCELLO MASCHERINI (Videm (Udine) 1906 ­ 1983 Padova) kipar, je zivel in ustvarjal v Sesljanu, kjer si je sezidal vilo ob glavni cesti. Njegovi kipi krasijo ugledne palace in trge po vsej Italiji. Mascherinijeva vila je zdaj vecinoma zaprta, v vrtu je postavljenih nekaj vecjih kipov; ALBIN SKERK (Vizovlje 1921­ Sesljan 1995) partizan, aretiran in interniran v Nemcijo, v povojnih letih partijski funkcionar, clan sveta obcine Devin-Nabrezina (1952­1984) in trikratni zupan te obcine. V letih 1968-1976 je kot poslanec v italijanskem parlamentu pomembno prispeval k sprejemanju zakonodaje v prid slovenske manjsine. Za svoje druzbeno politicno delo je prejel razna priznanja in odlicja; imenovan je bil tudi za "viteza Republike Italije".

Sesljanski zaliv z marino in kopaliscem.

Znamenitosti

· cerkev sv. Jozefa v gozdicu ob poti k morju. Zgrajena je bila leta 1773 kot kapela devinskih grofov. Mocno je bila poskodovana med 1. svetovno vojno in ponovno pozidana v tridesetih letih; stara sola, poimenovana po Karlu Streklju leta 1979, stoji nasproti policijskega komisarijata, zgrajena je bila leta 1929 za potrebe takratnega majhnega Sesljana; danes so v teh prostorih obcinske jasli za slovenske in italijanske otroke; prazgodovinsko najdisce z izkopaninami iz paleolitika, eno izmed najpomembnejsih v Italiji (glej previs pri vasi Vizovlje); Rilkejeva pespot/Sentiero Rilke (glej tudi Devin) od Sesljana do Devina (2 km) nad `'Devinskimi stenami''. Zasciten rezervat z znacilno favno in floro ter geomorfoloskimi posebnostmi; ime nosi po praskem pesniku Reinerju Mariji Rilkeju, ki je bil v letih 1911-12 gost devinske grofice in je tu dobil navdih za svoje `'Devinske elegije''. Pespot ponuja cudovit razgled na Trzaski zaliv; rimske izkopanine: ostanki rimske vile v blizini zelezniskega nasipa, ostanki 85

·

· ·

·

pristanisca in rimskih vil ob plazi, ki pa danes niso vec vidni; · · · jama Kavsca/Grotta di Sistiana, kjer so prazgodovinski ostanki; manjsi opusceni kamnolom v samem srediscu vasi, kakih 70 metrov SV od bencinske crpalke; ostanki naselbine iz obdobja gradisc (dobe kovin) nad Sesljanskim zalivom/ Castelliere sopra la Baia di Sistiana, na kraskem robu na jugovzhodnem delu Sesljanskega zaliva; kraj je tezko dostopen, ker je mocno zarascen; Sesljanscica, skromen izvirek pitne vode ob nekdanjem kamnolomu sige nad Dolom, danes povsem opuscen; spomenik na kriziscu za k morju, spomenik padlemu oficirju avstro-ogrske mornarice v 1.svetovni vojni; galerija Marcella Mascherinija ob obalni cesti, privatna lastnina in ni odprta javnosti.

· · ·

Turisticna infrastuktura

Kraski rob pri Sesljanu.

Sesljan je najbolj razvit turisticni center v obcini. Vec je hotelov, restavracij in barov, gostiln, dva kampa, obrat za dostavo pripravljenih jedi. Vec je trgovin, tri banke, bencinska crpalka ob glavni cesti. Ob morju so prosta kopalisca in kopalisca z vstopnino. V poletnih mesecih so odprti uradi krajevne turisticne ustanove (na odcepu s pokrajinske ceste proti morju), kjer je tudi manjsi razstavni prostor. Ob morju imajo sedez jadralni klubi s turisticnimi privezi, posamezna drustva pa organizirajo tudi jadralne tecaje in mladinsko sportno dejavnost.

Druge zanimivosti

· v poletnih mesecih zahaja mladina na nocno zabavo v zaliv, kjer je poleg tocilnic tudi moznost plesa na plazi; pri morju se prirejajo raznovrstne poletne prireditve.

8. NASELJE SV. MAVRA/BORGO SAN MAURO

Vas lezi pred Sesljanom, v trikotniku med obalno in nabrezinsko cesto. Nekoc je bilo Naselje samostojna vaska skupnost s svojo solo, cerkvijo in trgovinami, danes pa se ta locenost zabrisuje; hisne stevilke spadajo pod Sesljan. Prebivalci nimajo posebnega imena; ledinsko ime tega kraja pa je Kozerija. Vas lezi na nadmorski visini 77 m.

Naselje sv. Maver je bilo sezidano po enotnem arhitekturnem in urbanisticnem nacrtu.

Dostop

V Naselje pridemo z obalne ceste okrog 500 metrov juzno od glavnega sesljanskega vozlisca ali s pokrajinske ceste med Sesljanom in Nabrezino.

Zgodovinski podatki

Naselje je bilo zgrajeno po letu 1954 za istrske begunce na zemljiscih, ki so bila deloma od devinskega princa in deloma od domacinov, ki so jih razlastili. Vse hise so stiristanovanjske, enako 86

grajene. Nove priseljence so spodbujali, da bi se oprijeli ribistva v Sesljanskem zalivu, tako da se danes Istrani gojijo skoljke in imajo ribiske ladje, medtem ko so domacini ta posel popolnoma opustili. Na obali prav pred Naseljem sv.Mavra nastaja nova velika turisticna struktura, znana pod imenom Sesljanski zaliv/Baia di Sistiana.

Zanimivosti

· cerkev sv. Mavra je urejena v vecji stanovanjski hisi, v blizini ima asfaltirano igrisce;

Turisticna infrastruktura

Na kriziscu za obalno cesto je pizzeria, pub, bar, pekarna, cvetlicarna in nekaj trgovin; vsak drugi cetrtek je v jutranjih urah sejem (vse druge usluge so naveden pod Sesljan). V naselju je tudi obcinski dom za ostarele `'Bratje Stuparich''.

9. VIZOVLJE /VISOGLIANO

Vas lezi nad zeleznisko postajo Sesljan-Vizovlje, pod pobocjem vzpetin Hriba in Vranjeka s svojim prvotnim starim naseljem z okrog 15 hisami, ki se je po zadnji vojni mocno razsirilo proti vasem Slivno in Mavhinje. Stevilo prebivalcev: 442 (l. 2003), nadmorska visina: 110 metrov, naziv za krajane: Vizovci in Vizovke.

Sv. Maver, vaski zavetnik.

Dostop

Skozi Vizovlje je speljana pokrajinska cesta iz Sesljana proti Mavhinjam; tu gre tudi pot do Cerovelj, ki se ob nogometnem igriscu vkljuci na pokrajinsko cesto Sesljan­Cerovlje. Do vasi Slivno pelje kolovoz. Pod vasjo je dvotirna zeleznica Trst­Benetke­Videm (Udine). Na zelezniski postaji ustavijo le krajevni vlaki. Zeleznica je obenem locnica med Vizovljami in Sesljanom. Na zelezniski postaji je tudi avtobusna postaja za povezavo po vaseh obcine Devin-Nabrezina in do Trsta.

Zgodovinski podatki

Devinski urbar omenja Vizovlje prvic leta 1578, ko je v vasi bila naseljena edina podlozna druzina Gregorja Gabrovica. Leta 1794 nasteva tedanji mavhinjski zupnik v tej vasi ze 14 druzin, od katerih se jih je kar 12 pisalo Gabrovic. Na zeljo Trzacanov, ki so zahajali v Sesljan na kopanje, so leta 1910 zgradili v vasi zeleznisko postajo, proga pa je tod tekla ze 50 let prej. 16. avgusta 1944 so nemski okupatorji in njihovi italijanski zavezniki vas pozgali.

Kapelica Device Marije v Vizovljah, ki ji domacini pravijo sv. Notburga.

Znamenitosti

· previs/Riparo di Visogliano v manjsi dolini ob kolovozu iz Sesljana v Slivno, kjer so dobili najstarejse ostanke zivalske in cloveske kosti (Homo erectus) na Trzaskem, stare od 500.000 do 700.000 let; jame, ki so v katastru jam oznacene s stevilkami 414 VG, 4482 VG in 4468 VG, slednji dve z arheoloskimi ostanki iz obdobja gradisc (dobe kovin);

·

87

· ·

ostanki gradisca/Castelliere di Visogliano na vrhu vzpetine Hrib za vasjo; cerkveno znamenje z Marijinim kipom, ki ji pravijo `'sveta Notburga''; dejansko je pred letom 1942 stalo znamenje posveceno tej svetnici na steni `'Sucove hise'' (h. st. 2), kjer je danes spominska plosca poziga vasi.

Turisticna infrastuktura

Ob zelezniski progi je restavracija in priloznostno med letom ena `'osmica''.

Druge zanimivosti

· italijanske drzavne zeleznice ponujajo kolesarjem nekaj itinerarjev, ki se zacenjajo na zelezniski postaji in se nadaljujejo s kolesom po kraskih vaseh.

10. MAVHINJE/MALCHINA

Vas je grucasto pozidana, z nekoliko bolj razpotegnjenim odcepom proti Vizovljam. Lezi na razmeroma poloznem predelu planote 3 km jugovzhodno od Grmade/M.te Ermada (323 m). Naziv za krajane: Mavhinjci in Mavhinjke, stevilo prebivalcev: 239 (l. 2003), nadmorska visina 180 metrov.

Dostop

Do Mavhinj so speljane pokrajinske ceste iz Vizovelj, iz Sesljana mimo Cerovelj in iz Precnika. Ob pokopaliscu se proti Cerovljam odcepi stara, toda asfaltirana obcinska cesta. Ta se je nekoc nadaljevala proti Brestovici pri Komnu in je danes zaradi drzavne meje prekinjena. Prav tako je bila od meje prerezana makadamska pot, speljana proti Gorjanskemu, po kateri se je v zadnjem desetletju prirejalo pohod `'Odprta meja''. V vasi je avtobusna postaja krajevnega prevoznega podjetja z povezavo z drugimi vasmi v obcini ter posredno z mestom.

Vaski trg s cerkvijo sv. Nikolaja v Mavhinjah.

Zgodovinski podatki

Kraj se prvic omenja v neki listini iz leta 1113 z obliko Malchinasella. Naslednja listina, ki prica o obstoju vasi, je iz leta 1305. Devinski urbar belezi leta 1525 v vasi 25 oseb, tri stoletja kasneje pa kar osemkrat toliko. Pod avstro-ogrsko monarhijo je imela vas svojega zupana in pod to obcino je spadal tudi Sesljan. V cerkvenem oziru je bila sedez zupnije, kamor je tudi spadal Sesljan kot podruznica. Med 1. svetovno vojno je bila tu avstro-ogrska artilerijska postojanka; vas je bila mocno poskodovana. Med 2. svetovno vojno pa so jo 16.8.1944 okupatorji pozgali, moske pa deportirali v Nemcijo.

Znane osebnosti

MIRKO FILEJ (Medana 1912 ­ 1962 Gorica) glasbenik, kulturni delavec, duhovnik v Mavhinjah 1938 ­1951; organizator glasbenega in kulturnega zivljenje na Goriskem; JANKO FURLAN (Mavhnje 1888 ­ 1967 Nabrezina) ucitelj, publicist, gospodarski organizator, predavatelj, pisec strokovnih clankov in ucbenikov iz podrocja kmetijstva. 88

Znamenitosti

cerkev sv. Nikolaja posvecena leta 1768. Iz zgodovinskih virov sklepamo, da je bila prva cerkev v Mavhinjah postavljena ze leta 1305. Posvecena naj bi bila sveti Dominiki. Zvonik ob cerkvi so zgradili leta 1796; · · · · cerkvena znamenja: na hisah st. 41, 42 in 47, znamenje - pil na Gorisci, posveceno sv. Apoloniji; spominska plosca poziga vasi, vzidana na procelju bivsega sedeza mavhinjskega zupanstva na glavnem trgu ob cerkvi sv. Nikolaja; kal Studenec okrog 150 metrov juzno od pokopalisca; v kamen vklesane kolesnice nekdanje rimske ceste pod Bazgonovim vrhom/M.te Sambuco, okrog 3 km severno od vasi.

Turisticna infrastuktura

Na severnem koncu vasi je restavracija, ob cesti za Cerovlje pa gostilna. Stalno je odprta turisticna kmetija, priloznostno pa se stiri `'osmice''.

Druge zanimivosti

· · · kulturno drustvo prireja vsako drugo poletje Festival gledaliskih amaterskih skupin, ki privablja na osrednji vaski trg veliko stevilo obiskovalcev; pot ''odprte meje'' iz Mavhinj v Gorjansko je dolga 5 km. Nekoc je povezovala Komenski Kras s Trzicem (Monfalcone); o nekdanjem podlozniskem polozaju mavhinjskih kmetov nam govori tudi podatek, da so morali sredi 18. stoletja dajati letno devinskemu grofu 4 kokosi, 4 peteline, 3 vozicke in 2 voza sena.

11. CEROVLJE/CEROGLIE

Vas lezi na razmeroma poloznem predelu planote jugovzhodno od hriba Grmada/M.te Ermada (323 m). Pozidana je razpotegnjeno, priblizno deset his na razpotju za Sesljan in Mavhinje je odmaknjenih od vaskega jedra. Do nedavnega je bila vas pretezno kmecka. Danes sta v blizini vasi dva vecja hleva, kjer gojijo ovce in govedo. Naziv za krajane: Cerovci in Cerovke, stevilo prebivalstva 157 (l. 2003), nadmorska visina 134 metrov.

Kapela sv. Cirila in Metoda v Cerovljah.

89

Dostop

Vas je povezana z lokalno cesto proti Sesljanu in proti Mavhinjam. Iz Cerovelj je speljana makadamska pot proti Brestovici pri Komnu, ki pa je zaradi meje zaenkrat neuporabna. Do Cerovelj pride nekajkrat dnevno krajevni avtobus.

Zgodovinski podatki

Ime vasi zasledimo prvic v devinskem urbarju iz leta 1494 v obliki Zirolach; izhaja pa iz imena cer (hrast). V preteklosti je bila vas povezana s cesto za Gorico mimo bliznje Brestovice pri Komnu. Med 1. svetovno vojno so se zaradi bliznje fronte morali Cerovci izseliti v zaledje, nekateri pa dalec na Stajersko in v Nemcijo. Med 2. svetovno vojno (16.avgusta 1944) so nemski okupatorji in njihovi italijanski zavezniki vas pozgali kot mascevanje za partizanski napad na zeleznisko progo onkraj Grmade/M.te Ermada.

Znamenitosti

· · kapela sv. Cirila in Metoda, ki je nova, saj v Cerovljah prej ni bilo nobene kapele; blagoslovljena je bila 4. septembra 1988; gradisca: na Grmadi/M.te Ermada, 323 m, na Gabrnjaku/M.te Ermada Inferiore (300 m), na Ojstrem vrhu/Castelliere di Ceroglie (215 m), na Vrtaci/Castelliere di Ceroglie (173 m), vzpetini okrog 500 metrov zahodno od vasi, na Frscaku (193 m) ter vzpetini severovzhodno od Devina/Castelliere a quota (193 m); sprehajalne poti: pot na Kohisce/Coisce, delno asfaltirana, oznacena, zanimiva zaradi tipicne kraske flore, panoramicna, dolzina 2,2 km; vzpon na Grmado (oznacena steza): prizorisce 1. svetovne vojne, razgledna tocka in `'Pejca'' jama na Grmadi/Grotta del M.te Ermada, ki je bila uporabljena kot bolnisnica med 1. svetovno vojno s celo mrezo izkopanih rovov. Dolzina poti 2 km.

·

Turisticna infrastuktura

V vasi je gostilna; med letom imata `'osmico'' dva vinogradnika.

Druge zanimivosti

· · na severozahodnem koncu vasi, kjer pravijo ''p'r svetmu Miklavzu'' je pred 1. svetovno vojno stalo vecje znamenje s kipom svetega Miklavza; do Brestovice pri Komnu vodi makadamska pot, ki bo ostala do leta 2007 (vzpostavitev Schengenske meje) neuporabna.

Pelargonije - "gorecke" (Pelargonium) v kamnitem koritu.

90

12. MEDJEVAS/MEDEAZZA

Grucasta vas, vcasih zapisana tudi kot Medja vas, lezi severozahodno od Grmade/M.te Ermada. Vas se razprostira sredi spokojne narave in daje vtis mirnega kmeckega zivljenja; jugovzhodno je nekaj lepih sirokih dolin, proti jugu se pod vasjo odpira cudovit razgled na Stivan, Trzic (Monfalcone), Gradez (Grado) in Trzaski zaliv. Vas steje 83 (l. 2003) prebivalcev, nadmorska visina 135 m, naziv za krajane: Medvejci in Medvejke.

Dostop

Vas je skoraj brez prometnih povezav, odkar poteka drzavna meja cez vrh Grmade. Edini dostop je iz Stivana, kjer se ozka in strma cesta odcepi od drzavne ceste st. 55 za Gorico blizu mosta cez avtocesto.

Zgodovinski podatki

V preteklosti so tod vodile poti od morja proti Brestovici pri Komnu in cez Kras ter od vasi zahodnega Krasa proti Gorici. V letih 1916-17 je bila vas do tal porusena, saj je bila to skrajna juzna tocka Soske fronte. V dvajsetih letih so domacini na novo pozidali hise in kmetije, a 16. avgusta 1944 so vas pozgali Nemci kot mascevanje za partizanski atentat na zeleznisko progo.

Kapelica v Medjevasi.

Zanimivosti

· · pil Srca Jezusovega, ki je bil pred 1.svetovno vojno posvecen sv. Cirilu in Metodu; izhodisce markiranih poti za na Grmado ali mimo Kohisca/Coisce v Cerovlje;

Turisticne infrastruktura

V vasi je gostilna. Skozi vse mesece v letu se na kmetijah vrstijo `'osmice''. Dve kmetiji ponujata mlecne izdelke, predvsem skuto in sir.

Druge zanimivosti

· vas je poznana po praznovanju pusta, ko cela vas sodeluje pri oblikovanju voza in pustnih oblek, da se potem udelezijo raznih povork na Krasu in v Furlaniji.

Pogled s ceste iz Medjevasi na papirnico Burgo v Stivanu, ki je najvecji industrijski objekt na Trzaskem Krasu.

91

13. STIVAN/SAN GIOVANNI DI DUINO

Stivan je danes manjse naselje ob izvirih reke Timave ob jugozahodnem vznozju Grmade/ M.te Ermada, zadnja vas na meji s trzisko (Comune di Monfalcone) in doberdobsko obcino (Comune di Doberdò del Lago). Nad vasjo sta speljani avtocesta in zelezniska proga Trst-Benetke. Stevilo prebivalcev 180 (l. 2003), nadmorska visina 0-60 m, ime za krajane: Stivanci, Stivanke.

Stivan je dobil ime po cerkvenem zavetniku Janezu Krstniku (Ivanu). V tem kraju iz kraskega podzemlja privre na dan reka Timava. Nekoc je tu bilo tudi pristanisce, od koder se je odpeljala v svet Lepa Vida.

Dostop

Vas lezi ob kriziscu drzavne ceste Trst-Trzic (Monfalcone) z drzavno cesto za Gorico.

Zgodovinski podatki

Stivan je bil v rimskih casih znamenit kraj ob izvirih Timave - "statio fontis Timavi"; v blizini je bilo pristanisce "lacus Timavi" in od tu so peljale poti proti Goriski in preko Krasa na Vipavsko, proti Trstu, Istri in Dalmaciji ter proti Ogleju (Aquileia), Furlaniji in Benetkam. V casu preseljevanja narodov so se v teh krajih za stalno naselili Slovani. V 6. stol. so benediktinci sezidali samostan, ki je postal izhodisce pokristjanjevanja vzhodnih dezel. Ostanki cerkve sv. Janeza Krstnika in samostan sta spadala pod Oglej. Ta cerkev je bila starodavna bozja pot, zaradi svoje lege na kriziscu poti pa je bila veckrat porusena in nato znova postavljena, dokler ni v poznem srednjem veku papez Nikolaj IV. leta 1290 izrocil samostan in cerkev v Stivanu v varstvo devinskim grofom. Glavni dobicki so prihajali od trgovine in prometa, od pridelovanja vina in oljk, od ovcjereje, ribolova ter mlinov, zag in torkel na Timavi. Stivansko pristanisce je bilo gospodarsko pomembno, dokler se ni zacel vzpon trzaske proste luke v zacetku 18. stoletja. Odslej je Stivan zacel propadati, dokoncno pa je bil do tal porusen med prvo svetovno vojno, ko je soska fronta segla prav do Grmade. Po vojni so bile nove hise pozidane na drugem mestu. Leta 1932 je bila sezidana tudi nova cerkev sv. Janeza Krstnika nad cesto; staro zgodovinsko cerkev je obnovila sele anglo-ameriska vojaska uprava po drugi svetovni vojni. Uniceno je bilo tudi staro pokopalisce in spomeniki okoli cerkve. Tako danes ni vec sledu o pomembni preteklosti tega kraja.

Znamenitosti

· cerkev sv. Ivana ­ San Giovanni `'in Tuba'' je zrasla na predkrscanskih temeljih, saj je bil kraj zaradi bogatih vodnih izvirov v blizini vedno stet za svetega. Cerkev je bila hudo poskodovana v prvi svetovni vojni in med popravili v petdesetih letih je prislo na dan vec plasti starih temeljev. Najstarejsa kapela je bila iz zacetka 5. stoletja, ko je neki Janez iz Damaska vzidal relikvije svetih Janeza Evangelista, Stefana, Jurija in Lovrenca. Sklepati je, da sodi v isti cas nastanek prvega samostana, o katerem pa ostajajo samo pisani dokumenti. Sedanjo cerkev so zgradili grofje Wallsee med leti 1399-1472. Visok enoladijski prostor ima gotsko zasnovo, prav tako prezbiterij s tremi vertikalnimi okni. V zakristiji so ohranjene nekatere plosce z napisi, npr. zapis patriarha Ulderika Eppensteina iz leta 1113, ki je nasel skrite relikvije in je v tistem letu okrog kapele razsiril cerkev. Okrog cerkve je bilo do prve svetovne vojne pokopalisce, ki pa je bilo pozneje uniceno. Ogled cerkve je mogoc po dogovoru z zupnikom iz zupnije sv. Marka v Ribiskem Naselju; nova cerkev sv. Janeza Krstnika/ San Giovanni Battista je bila postavljena leta 1932 kot povracilo za vojno skodo. Cerkev ima ladjo osemkotnega tlorisa, katero je s freskami in delno s skulpturo opremil Avgust Cernigoj leta 1937, na zunanjscini pa stoji kip Angela miru kiparja Franceta Gorseta iz l.1929; ostanki nekdanjega svetisca boga Mitre/Mitreo ali tudi Caverna del dio Mitra v blizini piezometricnega stolpa na pobocju Malega Skrnjaka/Quota 170 del Monte Erma-

"Toskanski volkovi" v blizini nove cerkve v Stivanu spominjajo na padle vojake, ki so na tem mestu izgubili zivljenje v 1. svetovni vojni.

·

· 92

da pod zeleznisko progo; prostor je zagrajen; · · · · · · · rimski mozaiki - ostanki rimske postne postaje - "Mansio fons Timavi" so na zagrajenem obmocju vodarne trzaskega vodovodnega crpalisca/Acquedotto Randaccio; kolesnice rimskih cest so se vidne v blizini spomenika `'Toskanskim volkovom/Lupi di Toscana'' takoj v zacetku vasi, ce prihajamo iz Devina; vec spomenikov pod novo cerkvijo opozarja na hude dogodke v prvi svetovni vojni; stirje izviri reke Timave in njen tok z obreznim rastjem do izliva v morje; primerek stoletnega navadnega ruja (obseg 1 m, visina 7 m), ki raste med topoli ob stari cerkvi, predstavlja izredno dendrolosko posebnost; sprehod ob reki Timavi mimo kraja, kjer so stali nekdaj mlini in zage; pot je asfaltirana, a je namenjena le sprehajalcem; pelje do Ribiskega Naselja; Gradisce na Malem Skrnjaku/ Quota 170 dell'Ermada 750 m vzhodno od Stivana.

Nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Stivanu s kipom Angela miru.

Turisticna infrastruktura

Ob drzavni cesti je gostilna, nedalec sta trgovina z zivili in sportna trgovina. Ogled stare cerkve in Mitreja je mogoc ob cetrtkih dopoldne.

Druge zanimivosti

· crpalisce vode za trzaski vodovod Randaccio. Med Timavo in Moscenicami je velika tovarna papirja Burgo.

14. RIBISKO NASELJE/VILLAGGIO DEL PESCATORE

Vas lezi med izlivom reke Timave in zacetkom skalnate obale, kjer so nasli okamenele ostanke dinozavrov, tocneje hadrozavrov. Naselje je bilo umetno zgrajeno v zacetku petdesetih let za istrske begunce. Na otoku, ki ga most povezuje z vasjo, so sportna igrisca in prostori za rekreacijo; ob vsej obali do izliva Timave je urejena marina za turisticne in ribiske colne. Vas steje 333 prebivalcev (l. 2003), nadmorska visina 0-10 m. Krajani nimajo posebnega imena, ledinsko ime kraja pa je Bokadin.

Dostop

Dostop v vas je z drzavne ceste med Devinom in Stivanom; kraj ima redno avtobusno povezavo s Trzicem (Monfalcone) in s Trstom. Sprehajalna pot povezuje naselje z izviri Timave in Stivanom.

Tradicijo ribistva na kraski obali so prevzeli istrski begunci iz Ribiskega Naselja.

Zgodovinski podatki

Kmalu po drugi svetovni vojni je najprej Zavezniska vojaska uprava in nato italijanska drzava razlastila zemljo domacinom (366.609 m²), da bi zgradila naselje za istrske begunce, ki so se ukvarjali z ribistvom. Leta 1960 je bila ustanovljena samostojna zupnija sv. Marka/San Marco al Timavo in njej je skofija dodelila vse ozemlje juzno od drzavne ceste st.14, vkljucno z zgodovinsko cerkvijo sv. Ivana v Stivanu. 93

Znamenitosti

· · nahajalisce dinozavrov v skalnem bregu vzhodno od vasi, ki naj bi ga uredili in ob njem zgradili muzej in hotel; sredozemska makija na planoti v Crnicju/Macchia mediterranea in Cernizza je primer strnjene zdruzbe crnike in njene najsevernejse prisotnosti v Evropi; razprostira se vse od samega Ribiskega naselja do Devina; marina s stevilnimi privezi, z delavnico za popravila in z ladjedelnico (skverom); sportna infrastruktura in prostor za rekreacijo na otoku in ob obali.

· ·

Turisticna infrastruktura

V naselju so tri dobre restavracije, posebno za ribje jedi, dve ribarnici, bar in skver za popravljanje colnov. Na otoku je tenisko in nogometno igrisce.

Druge zanimivosti

· kdor si zeli ogledati cerkev sv. Ivana v Stivanu, se mora obrniti na zupnika v Ribiskem naselju.

15. DEVIN/DUINO

Devin lezi med juznim pobocjem Grmade/M.te Ermada (323m) in obalo Jadranskega morja, ki je skalnata in strma v smeri proti Sesljanu, v smeri Stivana pa se postopoma znizuje. Stevilo prebivalcev: 1384 (l. 2003), nadmorska visina 0-65m, naziv za krajane: Devinci in Devincani, Devincanke.

Dostop

Kraj lezi ob drzavni cesti st. 14, ki povezuje Trst s Furlanijo in drugimi italijanskimi dezelami. Vstop na avtocesto je v smeri proti Benetkam, izstop pa je v smeri Trsta. Devinski pristan ima v poletnih mesecih pomorsko zvezo s Trstom.

Zgodovinski podatki

Naselje je nastalo okoli srednjeveskega gradu, najprej starega na skali nad morjem, nato novega iz 14. stoletja. Arheoloske raziskave so pokazale naselitveno kontinuiteto od pozne bronaste dobe preko zelezne in rimske; na severu je naselje varovalo obzidje polkrozne oblike; jedro stare vasi ob gradu je grucasto zidano z ozkimi prehodi in "ulico". Skozi cas se je naselje mocno povecalo in podaljsalo predvsem vzdolz cest. V preteklosti so ljudje ziveli od kmetijstva in ribistva, pa tudi od trgovanja v stivanskem pristaniscu in od sluzbovanja na gradu; pred sto leti je bila po94

stavljena pri morju ena prvih "fabrik" za soljenje rib; znamenit je bil tudi devinski konjski sejem. Danes je Devin pomemben zaradi gradu, ki ga ima v lasti princ Carlo della Torre e Tasso in njegova druzina, pa tudi zaradi mednarodne sole Jadranskega Zavoda zdruzenega sveta/ Collegio del Mondo Unito dell'Adriatico, ki usposablja odlicne dijake iz stevilnih drzav celega sveta za najboljse univerze. Slikovite Devinske stene, velicasten novi grad in pristan pod starim gradom so v vseh casih navdihovali ustvarjalce, knjizevnike, slikarje in glasbenike; na tej obali je tudi nastal slovenski mit o Lepi Vidi.

Novi grad z Rilkejeve poti v blizini Devina.

Znane osebnosti

IVAN PLES (Devin 1886 ­ 1958) doktor prava (1914), gospodarski organizator, strokovni publicist za gospodarstvo, pred 1. svetovni vojno predsednik Bralnega in pevskega drustva Ladija iz Devina. Kot pravniski strokovnjak je sodeloval v mednarodni komisiji ob plebiscitu na Koroskem. ANDREJ VOLARIC ­ HRABROSLAV (Kobarid 1863 ­ 1895 Devin) skladatelj in ucitelj (sluzboval v Kobaridu, Tolminu, Livku, Kozani in med leti 1892- 95 v Devinu); organizator kulturnega zivljenja, predvsem kot pevec in zborovodja. GREGORIO ALASIA (Sommaripa del Bosco v Piemontu 1578 ­ 1626 Rim) clan servitskega meniskega reda, leta 1601 prisel v Devin in tam ustanovil servitski samostan ter solo za plemiske sinove. Tu je sestavil prvi italijansko-slovenski slovar, ki je izsel v zepni izdaji leta 1607 v Vidmu (Udine) z naslovom Vocabolario Italiano e Schiavo. Knjizica obsega slovar (2617 geselskih besed), nekaj slovnice in druge spise.

Razvaline starega gradu na skali v Devinu.

95

Znamenitosti

· · · · stari grad/Castello antico (v razvalinah) in pod njim skala Bela gospa/Dama bianca, Scoglio di Dante o kateri krozijo stevilne legende; Rilkijeva pespot/ Sentiero Rilke (glej Sesljan); Crnicje/Cernizza, sirse obmocje zascitene crnike, ki sega od skrajnega zahodnega predela Devina do Ribiskega naselja; Novi grad/Castello di Duino je postavila rodbina Walsee okrog leta 1363 in je bil sedez devinskega gospostva, ki je takrat segalo od Vipavske doline mimo Krasa in Notranjske do Reke. Tudi v vseh kasnejsih stoletjih do danasnjih dni je grad igral pomembno vlogo v politicnem, gospodarskem in kulturnem pogledu. Baje ga je obiskal ze Dante Alighieri; gostje na gradu so bili znameniti knjizevniki Mark Twain, Paul Valery, Rainer Maria Rilke, Hugo von Hofmannsthal in Gabriele D'Annunzio, glasbenika Johann Strauss in Franz Lizst ter seveda predstavniki habsburske cesarske druzine in plemstvo. Devinski grad in park sta odprta obiskovalcem od marca do novembra; v njem je nesteto umetnin in dragocenosti iz preteklih casov. Grad pa je zanimiv se posebno zato, ker v njem zivijo lastniki, plemiska druzina Torre e Tasso; cerkev sv. Duha/Chiesa Santo Spirito iz leta 1591 stoji tik ob grajskem obzidju in je bila nekoc sestavni del servitskega samostana. Gradnjo je vodil pater Gregorij Alasia da Sommaripa, ki je prisel v Devin iz Piemonta, da bi ustanovil solo za plemiske sinove in duhovnike. Pri grajski druzini se je naucil slovenscine in je sestavil prirocni italijanskoslovenski slovar; dve spomiski obelezji na glavnem kriziscu pred vhodom v grad: plosca padlim domacinom v drugi svetovni vojni in spomenik kmeckemu puntu leta 1713; stara sola blizu trga, ki so jo zgradili slovenski domacini za svoje otroke leta 1903 v odgovor dejstvu, da je pet let prej Lega Nazionale zgradila italijansko solo z namenom italijanizacije kraja. Danes je v stari "slovenski" soli sedez Jadranskega Zavoda zdruzenega sveta, v stari "italijanski" soli pa je karabinjerska postaja. Obe osnovni soli, italijanska "D.Alighieri" in slovenska "J.Jurcic", pa sta v novi stavbi nedalec od sredisca vasi; vasko pokopalisce je skupno za Devin in Stivan; poleg uglednih domacinov je tu pokopan glasbenik Andrej Hrabroslav Volaric.

·

Spomenik kmeckemu puntu leta 1713 v Devinu.

· ·

·

Turisticna infrastruktura

V naselju so banka, posta, ambulanta, bencinska crpalka, avtomehanik, trgovine, tudi trgovina za pomorsko opremo in colne, pekarna, cvetlicarna, frizerski salon, vec gostinskih objektov, dve ribji restavraciji v pristanu, vec hotelov in penzionov; ob avtocesti je servisna postaja in motel.

Druge zanimivosti

·

Notranji vhod v devinski grad.

v vasi deluje vec kulturnih in sportnih drustev, predvsem je razvita pevska tradicija.

96

Od devinskega gradu do morja se spusca bogato urejen park.

ZAHVALA

Zahvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri nastajanju tega zbornika. Najprej gre posebna zahvala vascanom predstavljenih vasi, ki so si radi volje iztrgali dragoceni cas in v svoje domove sprejeli tako mlade etnologe kot druge raziskovalce in nam poskusali predstaviti utrip nacina zivljenja v preteklih in danasnjih dneh na Krasu. Iskrena zahvala tudi predsednikom vaskih skupnosti in zupnikom za natancnejse popravke in dodatna pojasnila. Hvala tudi osebju ZRC-SAZUja, mag. Branku Vresu, Bostjanu Stolfi, Olgi Abram, Natasi Lapanji, Andreju Jazbecu, Barbari Bozic, Emilu Svari in Jozefu Svaglju za strokovno pomoc. Zbornik sta financno omogocila Evropska unija in Obcina Komen. Tudi njim se iskreno zahvaljujemo. Hvala tudi ostalim strokovnim clanom projekta za njihove nasvete, ideje in pripombe, ki so dodatno oplemenitili nase raziskovanje in pisanje.

97

9. LITERATURA

· · · · · · · · · ·

· · · · · · · · · · · · · · · · · 98

Borjancic, Vili (ur.). 1995. Andrej baron Cehovin : ob spominski svecanosti 140. obletnice njegove smrti, Dolanci, 10. september 1995. Komen, Obcina Komen. Brecelj Ales, Legisa Zvonko, Vogric Ivan. 1989. Nabrezinski kamnolomi. Trst, Zaloznistvo trzaskega tiska. Brecelj, Ales. 1996. Nekaj zgodovinskih podatkov o Nabrezini in okolici. V: Nabrezina skozi stoletja. Nabrezina: SKD Igo Gruden. Str. 9-81. Budal Joze...(et. al.), Komen skozi cas in obicaje, Komen 1997. Calligaris, Ruggero.1994. 95 Milioni di anni fa. Trieste, Museo Civico di Storia Naturale. Cucchi, Franco in Pugliese, Nevio. 1999. Geologija in geomorfologija. V: Kosuta, Miran (ur.) Zgonik - narava in ljudje. Zgonik, Obcina Zgonik:15-20. D'Ambrosi, Carlo. 1976. Cenni sull'origine e lo sviluppo geologico e geomorfologico del Carso di Trieste e dell'Istria. Trieste, Museo Civico di Storia Naturale. Devin, dom Lepe Vide.1983. Zbornik ob poimenovanju osnovne sole v Devinu po J.Jurcicu. Devin. Fabec, Franc in Tomaz.1994. Uporni plameni. Izdalo SKD Cerovlje-Mavhinje. Fakin, Jasna. 2002. Komen ­ `'kraski Pariz'': razvoj turizma v Komnu in okoliskih kraskih vaseh v casu med prvo in druge svetovno vojno. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo in Oddelek za zgodovino, Ljubljana. Gams, Ivan. 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in casu. Ljubljana, ZRC SAZU. Jazbec Doroteja in Ivanka Ursic. 1994. Iz pozganih domov v izgnanstvo: spominski zbornik ob petdeseti letnici poziga vasi in izgnanstva prebivalcev Komna, Divc, Jablanca, Tomacevice in Malega Dola v Nemciji. Komen, Obcina Komen. Jogan, Nejc. 2001. Gradivo za Atlas flore Slovenije. Miklavz na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore. Kernel, Davor. 2003. Kamnolomstvo in kamnosestvo na Krasu. Nova Gorica, Goriski muzej. Kernel, Davor. 2003. Kras ­ Brkini: poslikave Toneta Kralja. Sezana, KD Vilenica. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Trzaska pokrajina.1990.Trst, Zaloznistvo trzaskega tiska. Kranjc, Andrej s sodelavci (ur.). 1999. Kras, pokrajina, zivljenje, ljudje. Institut za raziskovanje krasa ZRC-SAZU, Ljubljana: Zalozba ZRC-SAZU. Krasovec, Lucia.2001. Il Sistema Carso: storia, architettura, ambiente. Izdala Obcina Devin Nabrezina. Kraska hisa. Katalog Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1969. Kriznar, Nasko. 1999. Etnografska podoba Krasa. V: Kras, pokrajina, zivljenje, ljudje. Andrej Kranc s sodelavci. Institut za raziskovanje Krasa ZRC-SAZU, Ljubljana: Zalozba ZRC-SAZU.Str. 217-251. Krnel-Umek, Dusa, Vas kot skupnost na Krasu. Magistrska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 1976. Luin Ivan in Marica...et. al. Sveto ­ puntarska vas na Krasu, Komen, Obcina Komen, 1997. Malink, Branko. 1996. Sveta Katarina v Gornji Branici. Gornja Branica, Zupnijski urad. Marusic, Branko. 1999. Na Krasu od pozne antike do danasnjih dni. V: Kras, pokrajina, zivljenje, ljudje. Andrej Kranc s sodelavci. Institut za raziskovanje krasa ZRC-SAZU, Ljubljana: Zalozba ZRC-SAZU. Str. 164-191. Merkù, Paolo. 1989. La toponomastica del Comune di Duino Aurisina. Izdala Obcina Devin Nabrezina. Nabrezina skozi stoletja.1996. Nabrezina, izdalo SKD Igo Gruden. Perco, Fabio. 1999. Favna.V: Zgonik - narava in ljudje. Kosuta, Miran (ur.) Zgonik, Obcina Zgonik:37-57.

· · · · · · ·

·

· · · · · · · · · · · · · · · · · · ·

Peskar, Robert. 1999. Gotska arhitektura na Goriskem. Stavbarske delavnice (14601530) / Architettura gotica nel Goriziano. "cantieri" (1460-1530). Nova Gorica, Goriski muzej. Poldini, Livio. 2002. Nuovo atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Udine, Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Università Trieste. Poldini, Livio. 1989. La vegetazione del Carso Isontino e Triestino. Trieste, LINT. Poldini, Livio; Gioitti, Gianfraco; Martini , Fabrizio in Budin, Stanislao.1984. Introduzione alla flora e alla vegetazione del Carso. Trieste, LINT. Polli, Silvio. 1985. Ambiente climatico degli stagni della provincia di Trieste. V: Atti del Museo di Storia Naturale. Trieste, Vol. XXXVII, 2 :217-233. Pozzetto, Marko. 1997. Maks Fabiani ­ vizije prostora. Kranj, Libra. Primorski slovenski biografski leksikon. 1974 - . Gorica, Goriska Mohorjeva druzba. Resman, Blaz. 1997. Veliki oltar v Svetem pri Komnu - gorisko delo Angela Puttija. Acta Historiae Artis Slovenica 2: 67 ­ 76. Savnik, Roman in Planina, France in Sifrer, Zivko (ur.). 1968. Krajevni leksikon Slovenije, 1. knjiga, Zahodni del Slovenije. Ljubljana, Drzavna zalozba Slovenije. Schmid, Abramo.1993. Due antiche strade. V: Bisiacaria, zbornik je izdala Associazione Culturale Bisiaca. Simi, Marko. 1996. Po sledeh soske fronte. Ljubljana, Zalozba Maldinske knjige. Spletna stran Hidrometeoroloskega zavoda Republike Slovenije, klimatske karte. Stele, France. 1960. Umetnost v Primorju. Ljubljana, Slovenska matica. Stravisi, Franco.1980. Caratteristiche climatiche di Pescheria del Timavo, Malchina, Opicina e San Bartolomeo ( provincia di Trieste). Trieste, Bollettino della Società Adriatica delle Scienze, LXIV: 31-55. Serbelj, Ferdinand. 1996. Antonio Paroli: 1688 ­ 1768. Ljubljana, Narodna galerija. Gorizia, Musei Provinciali. Nova Gorica, Goriski muzej. Serbelj, Ferdinand. 1997. Parolijeva slikarska dela na Krasu. Kras, revija za promocijo 19: 20- 23. Serbelj, Ferdinand. 2000. Barocno slikarstvo na Goriskem. Acta Historiae Artis Slovenica 5: 109 ­ 132. Serbelj, Ferdinand. 2001. Likovne razstave so tudi resevalne akcije za kulturno dediscino ­ Barocno slikarstvo na Krasu. V: Kras, revija o Krasu in krasu 44: 26-30. Serbelj, Ferdinand. 2002. Barocno slikarstvo na Goriskem. Ljubljana, Narodna galerija. Skrbina na Krasu, izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva k zgodovinski in etnoloski podobi vasi, Berila ­ zvezek 4. 1975. Nova Gorica, Goriski muzej. Stupar ­ Sumi, Natasa. 1987. Stanjel in grad Stanjel. Maribor, Zalozba obzorja. Sumi, Nace. 1966. Arhitektura sestnajstega stoletja na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska matica. Sumi, Nace. 1969. Barocna arhitektura. Ljubljana, Mladinska knjiga. Sumi, Nace. 1990. Slovenija ­ umetnostni vodnik. Ljubljana, Marketing 013 ZTP. Vriser, Sergej 1983. Barocno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana, Slovenska matica. Vuk, Marko (ur.). 2000. Umetnost 20. stoletja na Goriskem in v Posocju. Gorica, Goriska Mohorjeva druzba. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva zalozba, Ljubljana 1979.

99

10. KAZALO

1. 2.

PREDGOVOR ..................................................................................4 UVOD ..............................................................................................4 · · Obcina Komen ............................................................................4 Obcina Devin-Nabrezina................................................................4

3.

NARAVOSLOVNA SLIKA......................................................................7 · · · · Geoloski in geomorfoloski podatki.......................................................7 Klimatske razmere..................................................................................8 Rastlinstvo..............................................................................................8 Zivalstvo.................................................................................................9

4.

ZGODOVINSKI PREGLED.........................................................................13 · · · · · · · · Prazgodovina.......................................................................................13 Antika...................................................................................................13 Srednji vek............................................................................................14 Novi vek................................................................................................15 Prva svetovna vojna.............................................................................17 Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno..........................................18 Druga svetovna vojna.........................................................................19 Obdobje po drugi svetovni vojni.........................................................19

5.

POMEMBNE OSEBNOSTI NA OBMOCJU MED STANJELOM IN DEVINOM..................................................................23

6.

KRAS IN LJUDJE.......................................................................................29 · Tradicionalne gospodarske dejavnosti...............................................29 · · · Kmetijstvo...............................................................................29 Domaca obrt...........................................................................31

Kraska naselja in hise.............................................................................32 Sege in navade Krasevcev ob vaskih praznovanjih...................................35 Likovna umetnost..................................................................................37

7.

PREDSTAVITEV VASKIH SKUPNOSTI OBCINE KOMEN..........................41 · · · · · · Vaska skupnost Stanjel..........................................................................41 Vaska skupnost Kobdilj..........................................................................44 Vaska skupnost Gornja Branica (Koboli, Veckoti, Cehovini, Dolanci, Kodreti, Trebizani).............................................................46 Vaska skupnost Lisjaki (Lisjaki, Cipnje)..................................................48 Vaska skupnost Lukovec.......................................................................50 Vaska skupnost Hrusevica.........................................................................51

100

· · · · · · · · · · · · · · 8.

Vaska skupnost Kobjeglava-Tupelce.....................................................52 Vaska skupnost Gabrovica-Coljava......................................................54 Vaska skupnost Tomacevica..................................................................56 Vaska skupnost Mali Dol........................................................................58 Vaska skupnost Komen (Komen, Divci)..................................................59 Vaska skupnost Skrbina (Rubije, Skrbina, Sibelji)...................................62 Vaska skupnost Sveto............................................................................64 Vaska skupnost Preserje.......................................................................65 Vaska skupnost Ivanji Grad-Zagrajec.....................................................66 Vaska skupnost Gorjansko (Gorjansko, Nadrozica)................................67 Vaska skupnost Klanec.........................................................................69 Vaska skupnost Brestovica (Brestovica pri Komnu, Vale).........................70 Vaska skupnost Volcji Grad...................................................................72 Vaska skupnost Brje (Brje pri Komnu, Skofi).............................................74

PREDSTAVITEV VASI V OBCINI DEVIN-NABREZINA...............................77 · · · · · · · · · · · · · · Trnovca/TernovaPiccola.....................................................................78 Sempolaj/San Pelagio...........................................................................79 Precnik/Precenico................................................................................80 Slivno/Slivia..........................................................................................80 Nabrezina/Aurisina...............................................................................82 Sesljan/Sistiana..................................................................................84 Naselje sv. Mavra/Borgo San Mauro.......................................................86 Vizovlje/Visogliano...............................................................................87 Mavhinje/Malchina...............................................................................88 Cerovlje/Ceroglie.................................................................................89 Medjevas/Medeazza............................................................................91 Stivan/San Giovanni di Duino.................................................................92 Ribisko Naselje/Villaggio del Pescatore..................................................93 Devin/Duino.........................................................................................94

9.

LITERATURA.............................................................................................98

10. KAZALO.............................................................................................100

101

KRAS MED STANJELOM IN DEVINOM Urednica: Jasna Fakin s sodelovanjem mag. Erika Modica Avtorji besedil: Jasna Fakin, prof. zgodovine in univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog, mlada raziskovalka pri ZRC-SAZU; Tina Jazbec, prof. umetnostne zgodovine in zgodovine; Zvonko Legisa, naravoslovec, kulturni delavec pri SKD Igo Gruden iz Nabrezine; Marinka Pertot, biologinja, sodelovka Trzaske univerze; Vera Tuta Ban, slavistka, kulturna delavka pri SKD Igo Gruden iz Nabrezine. Jezikovni pregled: Vera Tuta Ban Fotografije: Vojko Franetic Izdajatelj: Obcina Komen, Komen 86, SI-6223 Komen, tel. 05/7310450, fax 05/7310460, e-mail: [email protected], www.komen.si. Graficna priprava in tisk: Grafitisk, Tomacevica na Krasu Naklada: 300 izvodov Datum izdaje: Julij 2004 Izdelava in tisk zgibanke v slovenskem, angleskem, italijanskem in nemskem jeziku je bil izveden v okviru projekta »Program razvoja turizma in s turizmom posredno povezanih dejavnosti med Stanjelom (SI) in Devinom (I)«, ki je bil sofinanciran s sredstvi

Program Phare cezmejnega sodelovanja Slovenija/Italija 2001 - Sklad za male projekte.

CIP - Katalozni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiznica, Ljubljana 908(497.4-15) 908(450.361) KRAS med Stanjelom in Devinom / [avtorji besedil Jasna Fakin ... [et al.]; urednica Jasna Fakin s sodelovanjem Erika Modica; fotografije Vojko Franetic]. - Komen: Obcina, 2004 ISBN 961-91414-0-7 1. Fakin, Jasna 214669312 102

Information

kras med S.in D..indd

102 pages

Find more like this

Report File (DMCA)

Our content is added by our users. We aim to remove reported files within 1 working day. Please use this link to notify us:

Report this file as copyright or inappropriate

200335

You might also be interested in

BETA
kras med S.in D..indd